27. nedelja med letom

Pri Jezusu ni zavrženosti

»Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove,» tako se končuje evangelij današnje nedelje.

Vsako življenje je neskončno velik dar. Dano nam je. Z njim so nam podarjeni mnogi darovi. Bog jih je položil v nas. V toku življenja smo pridobili nove darove in talente. Ali bomo v času življenja  izkoristili vse in zaživeli v darovih, ki so nam dani in smo jih pridobili?

Bogu hvala za vse, kar nam je dano in kar smo izkoristili in živimo. Čestitka tistim, ki hvaležno in veselo gledajo nazaj in so zadovoljni, da so prejete darove sprejeli in so jih zaživeli. Ni vsakemu dano. Morda je življenje prekratko, da bi uresničili vse cilje. Veliko ljudi ni imelo možnosti, da bi jih v vsej polnosti zaživeli. Še druga dejstva so, a ne očitajmo si.

O tem, kako naj še bolj izkoristimo svoje življenjske darove, je prav, da razmišljamo in naredimo čim več, kar se da. Nemogoče je narediti vse. Ne smemo imeti občutkov krivde glede preteklosti, ker s tem tudi ne bomo pomagali pri razvijanju svojih darov.

V družini sta se starša odločila, da bosta pustila kmetijo sinu, ki rad dela na kmetiji. Že od malega je pokazal zanimanje za kmetijo. Brat in dve sestri  niso pokazali zanimanja za delo na mali kmetiji. Mama in oče sta želela, da se  kmetija ohrani in sta  sinu izročila kmetijo. Po smrti staršev so se otroci med seboj skregali. Užaljeni, češ da starši niso bili pravični. Na žalost, ne vidijo in prepoznajo mnogih darov, ki so jih zapustili starši. Ne vidijo bratovih darov. Škoda, da se je njihova domača idila lepih odnosov spremenila v trpke in grde odnose. Podobne zgodbe so pogoste. Kaj se lahko iz njih učimo?

O tem govori današnji evangelij. V življenju nam je vse dano samo za neko obdobje. Veliko prejmemo. Vse moramo pustiti. Smo  oskrbniki življenja in vseh darov. Vse nam je dano samo za kratko obdobje življenja. Če ne  zmoremo, pustimo bližnjim, tistim, ki imajo možnosti, da darove razvijejo. Koliko je danes hiš in materialnih dobrin, ki propadajo prav zaradi tega, ker ne privoščimo bližnjim. Sebičnosti in požrešnosti  je preveč.

Zakaj ne bi pustili tistim, ki želijo delati in narediti iz svojih talentov več? Zakaj smo nevoščljivi in zavistni? Navsezadnje smo vsi odgovorni za vse, kar nam je v življenju dano. Naši darovi in odgovornosti so različni; z njimi naj bi sprejemali in živeli vse danosti.

Kristus daje zavržnemu vsebino. »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen.«

Rečeno je: »Saj iz tega nič ne bo.« Veliko je zavrženosti. Pristopamo k stvarem in ljudem po načinu ali je dobro in koristno ali ni. Materialistično pojmovanje je grobo. Zavzamemo se za to, kar nam koristi, kar prinese denar in včasih samo navidezno srečo. Božji in Kristusov pristop je drugačen.

Bog posega v življenje in v nas. Zgled. Vsi so bili prepričani, da zasvojen prijatelj nima možnosti preživetja. Odveč so bile vse napovedi in prerokbe. Bog se ga je dotaknil. Mi smo obupali, Bog mu je dal novo življenje. Danes je zdrav in nov človek. Kar je pri človeku že v smeteh, ima pri Bogu upanje in življenje.

Imate občutek, da niste uspešni, da vam ne gre? Krhkost in šibkost prepustite Jezusu.  Sami ne zmoremo. Ne poslušajmo okolice, ki ceni uspehe, nagrade, tekmovanje. Kristus vstopa k nam. Stopa tja, kjer smo mi že »pokopali« talente in darove. Pri Bogu ni zapuščenosti in zavrženosti. Bog v nas samih daje življenje prav tam, kjer mislimo, da ni več življenja.

Benedikt Lavrih