26.nedelja med letom

Nisi prepozen

»Kaj pa ti tukaj delaš ? » je začudeno sosed vprašal  prijatelja, ki že dolgo let ni bil v cerkvi. Gospod je po letih ponovno vstopil v župnijsko cerkev. Nad vprašanjem je bil začuden. Ni čutil  veselja starega prijatelja, da spet hodi v cerkev.

Ko se ljudje spreobrnejo ali spremenijo način življena ali doživijo poseben uspeh,  naj bi bilo v nas veselje. Spremembe, spreobrnitve v življenju niso enostavne, še posebej ne, ko se nekdo dolgo časa bori sam  s seboj ali kakšno zasvojenostjo.

Vemo, kako je bilo v naši Sloveniji pred petdesetimi leti. Oblast ni dovoljevala, da bi nekateri v družbi: učitelji, profesorji, vzgojitelji, policaji, zdravniki,  obiskovali  cerkev. Po samostojnosti so se nekateri vrnili  nazaj  v cerkev, obiskujejo maše, se vključujejo v občestvo.

Župljani jih začudeno gledajo in pikre  pripombe padajo. Razveseliti bi se bilo potrebno, če je nekdo spremenil pot življenja in se je vrnil k Jezusu. Zakaj si jemljemo pravico in presojamo, kar ni v naši moči in ni naša pravica? Mnenja, pripombe govorijo o nestrpnosti, grobosti, nespoštovanju.

»Naj gredo k svojim. Zakaj hodijo zdaj v cerkev; kje so bili prej? Hinavci. Zdaj pa tukaj vidijo svoje stolčke. Povsod bi bili radi glavni …«

Jezus jim je dejal: »Resnično povem vam: Cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v Božje kraljestvo.«

S tem je povedano vse. Kdo od nas ima pravico presojati pot nekoga, ki se zaradi različnih vzrokov in osebnih iskanj vrne k Jezusu? Zakaj ne dopustimo, da Bog deluje in osrečuje ljudi? Ni potrebna naša pripomba, naše obrekovanje in kritiziranje. Nič od tega ljudem ne pomaga na poti k lepemu življenju.

Ne glede na to, kdaj smo prejeli krst in koliko časa smo kristjani, s čim se mi lahko ponašamo?  Če se trudimo, da smo dobri kristjani in delimo z bližnjimi, je to ena od poti in tudi edina. Vmešavanje v Božjo zgodbo bližnjih ni naše delo.

Kristus je vabil in ni silil, ni zganjal pritiskov. Pustil je, da so se ljudje sami odločili. Jezusov poseben dar  je, da se ni jezil na tiste, ki ga niso slišali. Ko so prišli kasneje, jih je sprejel in jim izkazal spoštovanje in  ljubezen. Če zamudimo ali pa sploh ne pridemo, kako nas Bog sprejme? To je Božja skrivnost.

Iz današnjega evangelija vidimo, da  je Bog zelo potrpežljiv in ljubezniv in nas čaka. Naša potrpežljivost se ne more primerjati z Božjo. Naš način razmišljanja je še preveč človeški in premalo Božje ljubezniv, da bi bolj spoštovali in ljubeznivo sprejemali ljudi takšne, kot so.

Pri  Jezusu nismo nikoli pozni, a vedno dobrodošli.  V evangeliju je tudi zapisano: » Janez je namreč prišel k vam po poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.«

 

Koliko Božjih Jezusovih dotikov smo že zamudili in jih nismo želeli sprejeti? Veliko Božjega gre mimo nas. Nismo slišali, nismo videli, ni pa prepozno.

Benedikt Lavrih