Brat Jože Marin se Bogu zahvaljuje za osemdeset let življenja

Danes se je Bogu zahvalil za osemdeset življenja  redovni brat jezuit Jože Marin. V krogu sobratov je nazdravil, se poveselil in se spominjal lepih trenutkov. Veselimo se z njim in mu čestitamo. Naj ga Bog ohranja in spremlja. Kaj več o njem je napisal sam in sledi v nadaljevanju.

Luč sveta sem zagledal 14. septembra 1937 v Savcih, župnija sv. Tomaž v Slovenskih goricah. Starša, oče Alojz in mama Ana, Rojena Bokša, sta podarila življenje sedmero otrokom. Najstarejša je bila Terezija (1930), nato Lojze (1932), Franc (1933), Marija (1934), Stanko (1936), Jože (1937) in Viktor (1941).

Terezija je bila kuharica v Ljubljani.

Lojze je prevzel kmetijo in jo vodil do leta 1993.

Franc je postal zidar in je delal v Mariboru.

Marija je bila gospodinja v Ljubljani, kjer je umrla leta 1990.

Stanko se je izučil za teraserja, delal je v Mariboru, kjer je umrl leta 2011.

Sam sem do služenja vojaškega roka ostal doma. Vojaško službo sem opravil med letoma 1958 in 1960. Za zidarja sem se začel učiti leta 1960 v Mariboru. Po opravljeni šoli za zidarja sem delal v Mariboru, kjer sem leta 1978 vstopil v Družbo Jezusovo.

Viktor je postal teraser, delal je v Mariboru, kjer tudi živi.

Doma smo imeli malo kmetijo; po tri krave, po šest prašičev, kure in drugo perutnino. Oče je bil mali kmet, po domače – želar.

Po vstopu v Družbo Jezusovo sem opravil noviciat v Borovnici (1978 – 1980), ko sem se vrnil  v mesto ob Dravi.  Pri sv. Magdaleni sem bil zakristan med letoma 1984 in 1992. Nato sem do leta 1998 prekinil službo zakristana. Istega leta sem pri sv. Magdaleni ponovno postal zakristan do leta 2012. Od leta 2012 do 2015 sem živel na Ljubljanski 13. Sedaj živim pri sv. Magdaleni.

O redovnem poklicu sem začel razmišljati kot deček – star 10 ali 11 let – ko sem doma »pokrival kelih«. Za jezuite sem se  odločil bolj pozno. V Družbo Jezusovo me je sprejel p. Marjan Šef, ko sem bi zrel za redovni poklic.

Kot zidar sem namreč pomagal jezuitom pri sv. Magdaleni. Nekaj ni bilo dobro narejeno in p. Jakob Laura mi je rekel, da je to bilo po moji krivdi. Napako sem popravil. To je bilo leta 1975, ko je bil kaplan p. Franc Baraga.

Razlog za vstop k jezuitom je bilo lepo vzdušje ob delu pri sv. Magdaleni. Pri jezuitih sem vedno zadovoljen. Samo včasih se mi je zdelo, da me je sam Bog zapustil  Imam pa tudi, kot kdorkoli izmed nas, svoje omejenosti, šibke točke.

Naj povem, da sem si vedno želel biti blizu cerkve in, da bi kaj dobrega storil za Cerkev. Bil sem 24 let zakristan. Zdaj sem kot piščanec, ko pride iz jajca. Se postavi na noge in malo gre in nato pade. Nato se zopet postavi na noge in zopet pade. In tako naprej.

Hvala vsem, ki me blagohotno sprejemate!

Maribor, 26. julija 2017

brat Jože