23. nedelja med letom

 

Pomagam ti, na pravi način

Vas motijo napake bližnjih in jih težko sprejemate, ker so drugačni in je njihov način življenja za vas nesprejemljiv?

Ali ni zanimivo, da tako radi spreminjamo druge?

Ali je dobro in ali smo dolžni nekomu povedati, da dela narobe in da njegov način življenja, dela, obnašanja škodi njemu in okolici?

Ali delodajalec sme in mora povedati delavcem, kaj delajo narobe, in jim tako pomagati, da je njihovo delo bolj učinkovito?

Kako naj bližnjim in sebi pomagamo pri osvobajanju od različnih napak? Mnogi, med njimi tudi kristjani, v velikem navdušenju po spreobrnitvi bližnjih naredijo škodo, ko poskušajo bližnje na silo ali na napačen način spreminjati. Kako naj drugemu pomagamo na poti spreobrnjenja? Ali si bližnji sploh želijo naše pomoči na tej poti spreminjanja?

Pogosto nekomu povemo njegovo ali njeno negativno lastnost ob napačnem času in na napačen način. Ker ne moremo sprejeti bližnjega, se nanj jezimo. Pri tem se rodijo še druga negativna čustva. Posameznika razjezimo, namesto, da bi mu pomagali. Pomembno je najti razpoložljiv trenutek, ko nekomu nekaj povemo na pravi način.

Ali želimo oblikovati človeka tako, da bi nam bil všeč? Te pravice nimamo. Človek je edinstveno Božje bitje. Vsak se sam odloči, ali bo kaj spremenil in izboljšal. Seveda je potrebna pripravljenost, da ta oseba sprejme spodbude. Če izrazi željo, da mu pomagamo, potem to po svojih močeh lahko storimo.

Zakonski par pripoveduje: »Z ženo sva se dogovorila, da si poveva, kar naju moti na drugem. Včasih je bilo težko, a sva se vzgajala za medsebojne spodbude in tudi kritike. Vedela sva, da se imava rada in da želiva drug drugemu dobro. Napredujeva v sprejemanju najinih osebnih navad in značajskih lastnosti. Kljub različnosti z odprtostjo in potrpežljivostjo spoštujeva različna svetova moške in ženske narave. Vesela sva najine poti. Vljudno in na pravi način se spremljava in opozarjava.« Potrebovala sta vztrajanje in potrpežljivo sprejemanje. Brez popolnega spoštovanja ne gre.

Kako si pomagamo, da bi bili boljši?

Kristusova drža je samo ena. To je ljubezen. Ljudje hitro začutimo in spoznamo, da nas ima nekdo rad in nam želi dobro. Takrat prisluhnemo bližnjemu in se odpremo, ker nas ljubeč odnos odpre za vse dobro. Spodbude in pripombe, ki jih nimamo najbolj radi, sprejemamo dobronamerno.

V evangeliju te nedelje nam Jezus pomaga, kako se približamo drug drugemu, da si bomo pomagali k boljši samopodobi.

Učimo se Kristusovega načina, ki je v naslednjih držah.

Bodimo nežni in čuteči

Kristus priporoča, naj bližnje posvarimo in to na štiri oči. Kako hitro se nam zgodi, da drugim govorimo o napakah bližnjih. Raje povabimo bližnjega in mu osebno povejmo na pravi način. Naj začuti, da je naša pot k njemu pot ljubezni in spoštovanja. Želimo mu dobro. Če ne posluša, se nanj ne jezimo. Povejmo mu ponovno. Ne odnehajmo. Prosimo zanj, da bi spoznal, kaj lahko stori. Prosimo Boga, da mu s svojo milostjo pomaga. Včasih je morda dovolj in tudi najbolj modro, da prosimo Boga, da bi mu dal moči za neke spremembe in napredovanje. Izberimo pravi način, ko prihajamo k bližnjim, ki bi jim radi pomagali na poti spreobrnitve.

»Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«

Skupnost, bližnji, ki so okrog nas, so dar. Včasih se nam zdi, da če ne mislimo in delamo vsi enako, je to ovira za skupno življenje. Če znamo živeti dobre odnose, se medsebojno bogatiti in se učiti iz naših življenjskih zgodb, je to velik Božji dar. Kristus v ljudeh najprej vidi dobro. Če se učimo in vzgajamo tako pristopati k bližnjim, bomo veseli in pozitivni v skupnosti. Bogatimo se in vzgajajmo v vseh skupnostih. Vsaka naša skupnost je ogledalo našega načina življenja.

Okrog nas so ljudje, ki jih težko sprejemamo in imamo težave, da bi njihove navade, značaj, način vedenja sprejemali in tako živeli še lepše odnose. Želja, da bi ljudje bili taki, kot si mi želimo, nas lahko obremenjuje. Ne moremo in ne smemo ustvarjati bližnjih po svoji podobi. Premislimo, kako naj pametno in ljubeče pomagamo svojim bližnjim, ki jih imamo radi in bi radi z njimi napredovali tudi mi. Najprej pa razmislimo o sebi.

Lavrih Benedikt