20. nedelja med letom

20. nedelja med letom

Pred Bogom si lahko nadležen

»Vztrajna molitev dela čudeže.«
»Če ne vztrajaš, ne prideš do cilja …«
»Veliko sem molila in nisem bila uslišana. Razočarana sem.«
Vsak človek, ki sprejema Boga in se zateka k Njemu, je že doživel uspeh ali neuspeh v molitvi pa tudi razočaranje.
Na današnjo nedeljo nas Kanaanska žena in Jezus spodbujata, kako naj pristopimo k Bogu.
Prvi vtis, ko opazujemo ženo, je ta, da je podobna mnogim, ki pristopijo k Bogu in ga kličejo, ko ga potrebujejo in so v kakršnikoli stiski. Želja teh ljudi je tudi v tem, naj jih Bog hitro in, če se la da, takoj usliši. Če se to ne zgodi, so užaljeni, jezni in se tudi umaknejo od Njega.
Prav tako v ženi vidimo vero in zaupanje v Boga. V njeni kamrici srca je veliko in močno zaupanje v Boga, želja po Njegovem dotiku. Njena vera se je izražala navzven. Ni je skrivala, pokazala jo je v iskrenih močnih klicih k Jezusu. Ni se pustila motiti.
Njena nadležnost je vztrajna, tako da so jo učenci želeli odstraniti. Kristus jo je tolažil, da prihaja k izgubljenim in ji dal upanje. V besedah, ki jih je žena rekla Jezusu, je čutiti malo očitka, češ da ne pomaga in ne vidi njenih potreb. Jezus ji ni odvrnil z slabim tonom, ampak je ukrepal. Ženina nadležnost Kristusa ni odvrnila, ampak sta se še bolj približala.
Kako je z našimi nadlegovanji pred Jezusom in Bogom? Se nas Bog naveliča? Če verujemo v njegovo Vsemogočnost in priznavali vse, kar nam daje, se bomo upali še naprej biti nadležni in vztrajni pred njim. Žena je imela v sebi vero; to je bistvo našega klicanja in obračanja k Bogu. »Če verujem in verjamem, naredim vse, da se bo uresničilo.«
Razočaranja, ki jih doživljamo v molitvi, nam vzamejo moč in korajžo, včasih se celo oddaljimo od Boga. V današnjem odlomku pa lahko vidimo, da je Kanaanska žena vztrajala in ni odnehala.
»Božja pota niso naša pota.« Ljudje ne moremo predvideti, kako bo Bog sprejel naše molitve in naše prošnje. Včasih smo tako naivni, da hočemo določiti, koliko moramo zmoliti, da nas bo Bog uslišal. V odlomku pa vidimo, da Jezus gleda na ženino vero in je navdušen nad njo. Pohvali njeno vero. Žena je imela v sebi željo, navdušenje, neke vrste nadležnost in v vsem tem se je zrcalila njena vera.
Kljub časom, v katerih živimo, bomo še vedno podobni Kanaanski ženi. Človek ostaja proseče bitje, potrebuje pomoč. Bog se sklanja k človeku. Tudi, če so samo drobtinice, tudi te so Božje.
Mož je molil za ženo, da bi ozdravela. Ni ozdravela, kot je on želel. Dejal pa je, da se je ob tem naučil vztrajati v molitvi in se je naučil moliti. Ali ni to tudi čudež? Starejši gospod je vesel, da mu je Bog odprl drugje vrata in ga po molitvi tolaži. Rad moli in najde veliko utehe.
Bodimo podobni Kanaanski ženi. Čudoviti darovi, ki so polni življenja, naj rastejo v nas. To so: želja in hrepenenje po Bogu, vztrajnost pred Bogom in nadležnost pred Njim. Saj vsak človek to že v sebi ima. Opazujmo, kako se ti darovi oblikujejo in na kateri stopnji so v našem vsakodnevnem življenju.
»Nočem biti več nadležen.« Tako ljudje včasih rečejo in v mnogih željah in prošnjah za neko stvar obupajo. Morda tudi po naravi niso nadležni in se jim zdi nekulturno nekoga nadlegovati. Vljudni so. Pred Bogom je nadležnost del trkanja in iskanja. Bodimo nadležni, ne odnehajmo pred Bogom.
»Tako dolgo sem molila, da me je Bog uslišal.« Kako dolgo vztrajati pred Bogom v naših prošnjah in molitvah? Ko razmišljamo o vztrajnosti v molitvah, je veliko odvisno, kakšne vrste človek smo.
So ljudje, ki imajo močno vztrajnost. Neko delo začnejo in ga kljub mnogim preizkušnjam, trudom in naporom končajo. So tudi takšni, ki začnejo neko delo; dokler imajo moči, delajo, potem se naveličajo in morda se ob priložnosti vrnejo k začetemu delu.
Vztrajnost je dar osebnosti, posameznika. Tudi pred Boga prihajamo z vztrajnostjo. Odvisno je tudi od tega, kako močna želja in hrepenenje je v nas. Po naši veri in hrepenenju po Bogu se oblikuje tudi naša vztrajnost pred Bogom.
Benedikt Lavrih