15. nedelja med letom

Semena padajo, kaj pa  zraste?

 

Imate občutek, da ste vedno boljši človek? Ste zadovoljni sami s seboj? Opazite napredek v vas samih in se veselite vaše samopodobe?

 

Človek, ki želi  napredovati v sebi, se nenehno vzgaja. Kdor ima sebe rad in želi oblikovati samega sebe, je vedno živ na »vzgojni njivi samega sebe«.

 

Prilika o semenu, ki nam jo Jezus danes predstavlja, nas nagovori na različne načine. Ker je čas počitnic, bo morda več časa za razmišljanje o tem, kdo ste in kaj se dogaja v vas. Ste že razmišljali o samovzgoji?

 

Sejanje različnih semen v obdobjih življenja pomeni, da so nam bili dani mnogi vzgojitelji, ki so nas spremljali in nam z zgledom posredovali vrednote in način življenja. Kako smo vse sprejemali in dojemali in vsrkavali vase? Je to postalo del našega življenja in vrednot?

 

Naj bi se vse življenje, v vseh obdobjih življenja, vzgajali in se oblikovali. Naša osebnost je nekaj lepega in dobrega; so pa tudi lastnosti v njej, k potrebujejo pozornosti, oblikovanja, spreminjanja in nadzorovanja.

Ko smo bili otroci, so nam starši in vzgojitelji povedali, kaj naj delamo in naredimo, da bo dobro za nas in za bližnje. Pride čas v življenju, ko se sami vzgajamo in oblikujemo.

 

Kaj  naredimo iz samih sebe? Na našo zemljo, v nas, padajo različna semena. Obdani smo z mnogimi ljudmi, javnimi mnenji, neštetimi vplivi.  Kaj vse to v nas povzroča, kaj se dogaja v nas? Nas to vzgaja, utrjuje v dobrem? Ostajamo močni v svojem dobrem in Božjem bistvu? Ali hitro pademo pod vpliv drugih? Postavljeni smo pred mnoge odločitve in izbire.

Cilj vzgoje je tudi v tem, da znamo izbirati, kaj je za nas  najboljše.

 

Na poti samovzgoje nam pomagajo tudi naši bližnji. Če jih skrbno opazujemo, v njih lahko vidimo ogledalo svojega načina življenja in navad. S tem vidimo, kaj nam je všeč in česa ne moremo sprejeti. Dobro je, da se z njimi pogovarjamo. Iskrena izmenjava nam tudi pomaga pri izboljšanju značaja. Tako obrodijo različna semena različne sadove. Potrebno jih je videti, se jih zavedati in se jih razveseliti.

 

Razočarana mama pripoveduje, kako je žalostna, ker  otroci niso tako sprejeli vrednot, kot sta jih z možem poskušala posredovati. Njena prijateljica jo  tolaži in ji pravi: »Ne skrbi, gotovo bodo enkrat prepoznali, ali pa vsaj spoštovali, da sta jim želela dobro in bodo začeli rasti iz vajinih korenin. Morda ti tega ne boš deležna, pa vseeno, posejano je bilo in enkrat bo obrodilo sad. »

 

To je tudi resnica naših dni. Mnogi nismo bili dovolj zreli in nismo doumeli, kaj so nam vzgojitelji povedali, ko smo bili majhni in še nebogljeni za sprejetje vrednot ali načina vedenja. Naša zemlja ni bila dovolj zrela, da bi obrodila sad. Izkušnje govorijo, da mnogokrat šele v zrelih obdobjih življenja spoznamo, kaj so nam starši dajali in nas vzgajali.

Dejstvo je, da   pri vzgoji določene vrednote in način vedenja hitro sprejmemo in postanejo del nas, za druge pa je potrebno več časa. Sadovi vzgoje so živi in  navzoči, saj je v njih veliko ljubezni vzgojiteljev in staršev.

 

Jezusove besede: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano.«

 

Tudi to je res pri našem razmišljanju o vzgoji. Ni vedno vsem dano vse.   Ljudje se vzgajamo počasi. Tudi preveč in prehitro pričakujemo rezultate. Premalo vidimo, kaj  imamo v sebi, kaj že rojeva sadove. Ne smemo pozabiti tudi na to, da bo še veliko semen v nas obrodilo sadove. Rastejo, se razvijajo, pričakujmo sadove. Brez velikega Vsemogočnega Boga, ki ustvarja tiho in skrivnostno, si ne predstavljajmo sadov. Opazujmo sadove, veselimo se jih in čakajmo. Še bo zrastlo.

 

Benedikt Lavrih