Kardinal Amato o novem blaženem, jezuitu Johnu Sullivanu

Kardinal Amato o novem blaženem, jezuitu Johnu Sullivanu

 

VATIKAN (petek, 12. maj 2017, RV) – V soboto, 13. maja, bo v Dublinu na Irskem potekala beatifikacija jezuita p. Johna Sullivana, ki je umrl leta 1933 v sluhu svetosti. Kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je za Radio Vatikan spregovoril o njegovem življenju.

Dvojno radikalno spreobrnjenje
»Kakor vemo, je spreobrnjenje del krščanskega življenja. Tako je bilo tudi za blaženega Johna Sullivana, ki je živel med letoma 1861 in 1933. Po tem, ko je bil sprejet v katoliško Cerkev 21. decembra 1896 v Londonu – prej je bil namreč anglikanec – je v njem moč zaznati dvojno radikalno spreobrnjenje. Prvo takrat, ko se je odločil, da postane jezuit. 7. septembra 1900 je namreč vstopil v noviciat irske province Družbe Jezusove in bil leta 1907 posvečen v duhovnika. Drugo spreobrnjenje pa se je zgodilo, ko si je v poslušnosti milosti z vsemi močmi prizadeval doseči evangeljsko popolnost v junaškem živetju krščanskih kreposti.«

Zgleden redovnik: poosebljenje duha uboštva…
»Bil je zgleden redovnik, posebej kar zadeva kreposti uboštva in pokorščine. Priče v postopku beatifikacije pogosto ponavljajo, da je bil p. Sullivan “ubožec med ubogimi”, “poosebljenje duha uboštva”. Čeprav je bil iz bogate družine, se od takrat, ko je postal redovnik, ni zmenil za lagodnosti in se je zadovoljil s tistim, kar je bilo nujno potrebno. Ena izmed prič je opisala frančiškansko pohištvo v njegovi sobi: opremljena je bila s trdim lesenim stolom, klečalnikom, z razbitim vrčem, nekaterimi knjigami, s kropilnikom, križem, majhno mizo in posteljo z malo odejami, tudi kadar je bilo bolj mrzlo. V tem je p. Sullivan posnemal svojega ustanovitelja. V Duhovnih vajah sv. Igncij Loyolski piše: “Da bi bolj posnemal Kristusa, našega Gospoda, in mu bil dejansko bolj podoben, želim in izbiram rajši uboštvo z ubogim Kristusom kot bogastvo; rajši sramoto s Kristusom, nasičenim z zasramovanjem, kot čast; in bolj želim, da bi me imeli za omejenega in nespametnega zaradi Kristusa, ki so ga imeli prvega za takega, kakor pa za modrega in pametnega na tem svetu.”«

… in popolna pokorščina
»Strogemu uboštvu je pridruževal popolno pokorščino. Kazal je veliko spoštovanje do predstojnikov, spontano in zvesto je izpolnjeval njihovo najmanjše naročilo. Pogosto je ponavljal: “Sprašujem se, kaj bi zdaj rekel ali naredil pater provincial.” Njegova pokorščina je bila takojšnja, absolutna in brezpogojna, tudi ko se je končna odločitev razlikovala od njegove. Bil je vzoren redovnik. Ena od prič zatrjuje: “Božji služabnik je imel zelo rad Družbo Jezusovo in njena Pravila: med duhovnimi vajami, ki jih je imel za nas, novince, je zelo poudarjal, kako pomebno se je natančno držati Pravil.”«

Ponižnost, preprostost
Zatem je kardinal Angelo Amato spregovoril še o nekaterih drugih vrlinah novega blaženega družbe Jezusove: »Menim, da je duhu uboštva in duhu pokorščine pridruževal stalno vajo v ponižnosti. Ko je p. Sullivan vstopil v noviciat, je bil že zrel človek, z bleščečo študijsko in odvetniško kariero. Njegovi sonovinci, ki so bili stari večinoma med 17 in 20 let, so bili ganjeni, saj pri njem ni bilo čutiti nikakršne vzišenosti v odnosu do njih. Prav tako jih je nagovorila preprostost, s katero je sprejemal tudi najnižja hišna opravila. Ničesar ni delal, da bi se postavil v ospredje, pogosto je celo izražal svojo neprimernost za zadolžitve, ki jih je dobival.«

Sprejemal je kritike in neobzirnost drugih
»Celo kritike in neobzirnost drugih je sprejemal s preprostostjo. Zavedal se je, da ni bil dober govornik –  njegova izgovorjava ni bila jasna, navadno je govoril hitro. Kljub temu so mu vsi priznavali iskrenost in spodbujanje h krepostim. Ko je bil nekega dne na obisku pri enem od bolnikov, je prišel župnik, ki mu je zapovedal, naj odide, saj se je bal nevarnega tekmeca v poslanstvu. Po osornem ukazu je p. Sullivan pokleknil in prosil odpuščanja. Župnik je bil seveda globoko ganjen.«

Danes Cerkev potrebuje svete duhovnike in laike
»Danes Cerkev potrebuje svete duhovnike in laike. P. Sullivan vse vabi k spreobrnjenju k dobremu. Spominja nas na Sirahovo povabilo: “Brez obotavljanja se spreobrni h Gospodu, ne zavlačuj iz dneva v dan, kajti nenadoma bo izbruhnila Gospodova jeza in v času kazni boš uničen.” (Sir 5,7) Lahkotnost dobrega bo rešila svet in osvobodila človeštvo teže egoizma in zla. Dejavna ljubezen je bistvo krščanstva. Brez nje je tako, kakor da bi se povzpeli v nebo brez lestve.«