Arhiv kategorij: Novice

Usposabljanje: Kako organizirati prostovoljno delo v svojem okolju

Društvo katoliških pedagogov Slovenije vabi na:

Usposabljanje: Kako organizirati prostovoljno delo v svojem okolju

Če v vašem okolju (kraju ali šoli) opažate potrebo po prostovoljnem delu, za vas pripravljamo enodnevno usposabljanje.

Izvajalci: mentorji programa Človek za druge.  

Izvedba: Ljubljana, 10. marec 2018 (začetek ob 9h, zaključek ob 17h), prijave do 1. 3. 2018.

Informacije in prijave: 01/43 83 987, clovekzadruge@gmail.com

Papeževa svetovna mreža molitve PSMM

Splošni: NE KORUPCIJI

Da bi tisti, ki imajo gmotno, politično ali duhovno moč, ne drseli v korupcijo.

 

»Molimo, da bi Gospod spremenil srce teh častilcev boginje podkupnine in da bi se zavedali, da dostojanstvo izvira iz dostojnega dela, iz poštenega dela, iz vsakodnevnega dela, in ne iz teh lažjih poti, ki ti na koncu vzamejo vse

 

 

Papež Frančišek je med jutranjo mašo 8. novembra 2013 v kapeli Doma svete Marte molil za otroke, ki od svojih staršev prejemajo »umazan kruh«. Med homilijo je tako spregovoril o dohodkih, ki so sad podkupnin, oziroma o duhu posvetnosti, kako ta posvetnost deluje in kako nevarna je. Papež se je naslonil na priliko o pokvarjenem oskrbniku.

»Ko pomislimo na svoje sovražnike, zares najprej pomislimo na hudiča, kajti prav on nam dela slabo.« Vzdušje in način življenja, ki mu najbolj odgovarjata, pa sta v posvetnosti. Ta po papeževih besedah predstavlja življenje v skladu z vrednotami – v navednicah – sveta. Oskrbnik iz prilike je zgled takšne posvetnosti. Izgovor, da dela le tako kot delajo vsi, ne pomaga. Papež Frančišek je dodal, da tako delajo le nekateri oskrbniki, bodisi v podjetjih, v javnosti ali v vladi, in verjetno jih niti ni veliko. Hodijo pa po poti zaslužka za življenje, ki je krajša in udobnejša.

V priliki gospodar krivičnega oskrbnika pohvali za njegovo zvijačnost. To je pohvala za podkupnino. Navada podkupovanja je posvetna navada, ki je zelo grešna, je poudaril papež: »Ta navada ne prihaja od Boga. Bog nam je zapovedal, da bi kruh nosili domov s svojim poštenim delom!« Oskrbnik iz prilike je prinašal kruh, le da je bil ta kruh, ki ga je dajal jesti svojim otrokom, »umazan kruh«. Njegovi otroci, ki so morda obiskovali drage šole in so zrasli v učenih okoljih, so od svojega očeta za obrok tako prejeli »umazanijo, kajti njihov oče je s tem, ko je domov nosil umazan kruh, izgubil dostojanstvo. To pa je težak greh!« Tako je poudaril papež Frančišek in dejal še, da se podkupovanje lahko začne z majhno kuverto, a nato postane kot droga. Navada podkupovanja postane odvisnost.

Kot obstaja »posvetna zvijačnost«, obstaja tudi »krščanska zvijačnost«, s katero se stvari naredi nekoliko hitreje, pa vendar pošteno in ne v duhu posvetnosti. To je tisto, kar pravi Jezus, ko povabi, da bi bili preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje. Ti dve razsežnosti skupaj, kot je poudaril papež Frančišek, sta »milost Svetega Duha«, dar, za katerega moramo prositi.

Homilijo je sveti oče tako sklenil z molitvijo za vse otroke, ki od staršev prejemajo umazan kruh: »Tudi oni so lačni, lačni so dostojanstva! Molimo, da bi Gospod spremenil srce teh častilcev boginje podkupnine in da bi se zavedali, da dostojanstvo izvira iz dostojnega dela, iz poštenega dela, iz vsakodnevnega dela, in ne iz teh lažjih poti, ki ti na koncu vzamejo vse

Predavanja za ločene v Slovenj Gradcu, Celju in Mariboru

Pripravljamo predavanja s pričevanji, za ločene:

v Slovenj Gradcu 2. februarja “Nisem se poročil, da bi se ločil”

v Celju 6. februarja “Ločen/a – kaj pa zdaj?”

in v Mariboru 8. februarja “Ločitev – priložnost?

Predavanja so organizirana na željo ljudi, da bi še v teh krajih nastale skupine za samopomoč Srce ob srcu, za razvezane v Cerkvi.

Najpomembnejše je, da sočloveka, ki je doživel ločitev, človeško sprejmemo, ga spoštujemo in mu pomagamo, da se zave, da je še vedno dragocen, da Bog nanj računa in da je ta preizkušnja zanj priložnost za rast in dozorevanje, duhovno in človeško. Papež Frančišek še posebej poudarja, da je vsak človek v procesu in počasi raste v ljubezni. Zato od njega ne moremo najprej zahtevati, da se drži pravil, ampak mu pomagati, da znova zaživi svojo dragocenost in vrednost, ki mu je noben neuspeh ali greh ne more vzeti.

Dandanašnji se na Slovenskem razdre vsak tretji zakon. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila tudi cerkveno ali samo civilno, so posledice ločitve zelo podobne: pade življenjsko poslanstvo, mnogi so deležni velikih izgub na finančnem in čustvenem področju, način življenja se bistveno spremeni. Psihologija uvršča ločitev v sam vrh glede na jakost stresa, ki pogosto postane kroničen in povzroči tudi težke odvisnosti ali bolezen.

Skupine delujejo po ignacijanski metodi duhovnega pogovora, ki temelji na podelitvi osebne izkušnje in empatičnem poslušanju brez komentarjev, nasvetov ali teoretičnih mnenj. Vsak pride do besede in vsak je mojster svoje izkušnje. Po načelu: “Če res poslušamo, nam Bog lahko govori po drugem človeku, nam daje moč in nas spreminja.”
Skupine so odprte za vse z izkušnjo razveze partnerskega odnosa, ne glede na to, če so bili poročeni ali ne, če so še v postopkih ločevanja, če se nahajajo v prvih letih samskega življenja ali pa je od razveze minilo že precej let in so sedaj morda že v novi partnerski zvezi. Ne glede na to, koliko časa je preteklo od razveze, bolečina, ki je bila potlačena, neozaveščena in ne izpovedana, ne zastara, ampak se zapiše v duha in telo in zastruplja odnose.
Za sodelovanje v skupinah vernost ni pogoj, pomembna je le pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje. Psihologija od trpljenja večinoma beži, duhovnost pa ga sprejme in uporabi kot priložnost za srečanje ter razodevanje božje moči v človekovem življenju.

VEČ INFORMACIJ NA: http://srcerazvezani.si/2017/09/07/vabilo-v-skupini-srce-ob-srcu-ljubljana-in-suha-pri-skofji-loki/

Prosim delite, da doseže obvestilo o predavanju čim več trpečih po ločitvi. Pridite in povabite še koga! Kdor lahko, naj prosim letak sprinta in s privoljenjem domačega župnika obesi na primerno mesto.

Dobrodelni koncert Človek za druge

Dobrodelni koncert Človek za druge

V četrtek, 25. januarja 2018 vabljeni na 3. dobrodelni koncert programa Človek za druge. Nastopajoči: Eni od sedmih milijard, Ars Lumina, Proper in Aleksander Mežek. Koncert bo ob 19.30 v Antonovem domu na Viču v Ljubljani. Zbrana sredstva bodo namenjena za podporo nadaljnjemu delovanju prostovoljcev.

Nova knjiga – Razločevanje – učbenik za vsak dan

Pri Založbi Dravlje je izšla nova knjiga francoske avtorice Monique Lorrain z naslovom Razločevanje.

»Mladi, vera in razločevanje poklicanosti« je naslov sinode, ki jo je napovedal papež Frančišek za začetek prihodnjega leta. O čem pravzaprav papež govori, ko omenja razločevanje?

Na to vprašanje odgovarja knjižica Monique Lorrain, francoske redovnice iz reda Hčera svetega Frančiška Ksaverija (La Xavière), ki je izšla konec novembra pri Založbi Dravlje. V zvestobi duhovni izkušnji Ignacija Lojolskega nam avtorica predstavi razločevanje kot pot, ki vodi v notranjost, k poslušanju tega, kar se dogaja v nas in k osebnemu odnosu z Bogom. Knjižica ni zbirka receptov za takojšnjo uporabo, temveč povabilo na potovanje, na katerem lahko srečamo svojo življenjsko zgodbo, Boga in bližnje.

Založba Dravlje ob podpori slovenskih jezuitov izdaja knjige, ki slovenske bralce bogatijo s spoznanji iz ignacijanske duhovnosti.

Knjige za dušo bodo v tej založbi našli vsi, ki iščejo, kako bi sredi vsakdanjega življenja živeli pristno krščansko življenje ter oseben stik z Bogom na način, ki ga navdihuje sv. Ignacij Lojolski.

Več podatkov o knjigi in naročilo na https://www.zalozba-dravlje.si/sl/knjiga/razlocevanje

NOVA KNJIGA: MELINCI 1900 – 2015, ob stoletnici kapele in šole

NOVA KNJIGA: MELINCI 1900 – 2015, ob stoletnici kapele in šole

  1. Janez Sraka

Marija Snežna je patrona cerkve v moji rojstni vasi Melinci, župnija Beltinci. Povečano kapelo je leta 2013, ob stoletnici blagoslovitve prve kapele, posvetil v cerkev murskosoboški škof dr. Peter Štumpf. Istega leta je bila tudi stoletnica zgraditve sedanje šole. Obe stoletnici so vaščani slovesno praznovali. Leto pred slovesnostmi sem dal pobudo, da bi oba dogodka obeležili v knjižni obliki. Zamisel je sprejelo šest mladih soavtorjev. Letos (2017) za praznik Marije Snežne je izšla knjiga z naslovom: Melinci 1900 – 2015, ob stoletnici kapele in šole. Avtorji so: Karmen Balažic, Ignac Duh – žal lani umrl, Jožica Jerebic, Ivan Hirci, Miroslav Lebar, p. Janez Sraka in dr. Bojan Zadravec. Avtorji in redni prof. za zgodovino na Univerzi Maribor, dr. Andrej Hozjan, so knjigo predstavili 1. septembra v kulturnem domu na Melincih. V nadaljevanju navajam besedilo univ. prof. dr. Andreja Hozjana, ki je podal strokovno oceno knjige ob predstavitvi knjige na Melincih.

Spoštovani! Lep pozdrav!

Želim vam povedati nekaj mojih misli o mojem videnju knjige Melinci 1900 – 2015; seveda jo je bilo treba prebrati, da sem lahko doumel širino in množino tu napisanega

Popisovanje preteklosti rojstnega kraja, oziroma kraja ali več krajev dolgoletnega lastnega bivanja, ali krajše rečeno tudi kar krajevno zgodovinopisje, se je, kot povsod v civiliziranem svetu, tudi na Slovenskem in v Prekmurju pričelo že tam pred daljnimi stoletji. Nekdo – nujno pismen, se je, glede na lastno poznavanje in po načrtnem zbiranju večje količine informacij o konkretnem kraju, odločil to tudi zapisati v neko obliko, ki bi jo kot tako lahko zapustil naslednjim rodovom, bodisi le sorodnikom, bodisi širši skupnosti tistega kraja. Namen tega je vsekakor največkrat bil ohranitev spomina na neko konkretno krajevno dogajanje, na krajevne razmere, spremembe, na razloge in posledice teh dogajanj, na dejanja oziroma idejno zavest posameznikov ali družbenih skupin v kraju oziroma domačinov, … To je povsem enostavna definicija nastajanja tisočev in tisočev takih in drugačnih krajevnozgodovinskih zapisov. Nič nenavadnega, to se je in se bo zapisovalo tudi v bodoče. Pa vendar je nastajanje takega zapisa pogojevalo več dejavnikov, recimo – zapisovalec si je že za zbiranje pravih informacij, kaj šele nato za samo pisanje, moral vzeti kar lep čas, moral je imeti odločno voljo za pisanje, pa izostren pogled na celoto dogajanj. Seveda je najbolje poznal dogodke, v katerih je tako ali drugače bil tudi sam soudeležen ali vsaj prisoten.

Več prekmurskih krajev že ima krajše in daljše knjižno izdane opise lastne preteklosti. Nastajali so in nastajajo v oblikah občinskih in tudi le krajevnih zbornikov – to pomeni, da jih je napisalo več avtorjev in ne le eden, ob raznih priložnostih, običajno pa ob nekem bistvenem jubileju, vezanem na kraj. V zelo malo primerih pa je osnova oziroma podlaga takih knjižnih opisov o preteklosti prekmurskih krajev nek starejši obširneje zapisan tekst, s slovensko strokovno besedo mu rečemo kar kronika, saj si je – kot rečeno – za to posameznik moral vzeti čas, in čas je bil prekmurskemu človeku zmeraj dragocen. In tako sem prišel do prvega kronista vasi Melinci, Ivana Duha, avtorja kar dveh krajevnih kronik, o vaški kapeli in o sami vasi. Nekaj malega o njem bo bralec te knjige zvedel iz njegove kratke biografije na strani 401, kjer je poudarjen njegov namen pisanja – kroniko je spisal, kar se je videlo važno (pomembno) za poznejši rod te vasi. Osebno se me je to spoznanje, zapis kar dveh krajevnih kronik izpod roke preprostega, le osnovno izobraženega posameznika, vašega nekdanjega sovaščana, globoko dotaknilo. Pripadam pač zgodovinopisni stroki, zgodovinarji smo »profesionalni ustvarjalci resnice« in častimo preteklost, da naj bi se sedanji soljudje iz nje tudi kaj naučili. Običajno se ne lotevam takih knjižnih ocen, ali ni časa ali ne volje – največkrat je to moj odgovor/izgovor, sploh pa ne ocen tako obsežnih knjig kot je ta. Pa me je to pisanje Ivana Duha le malo vrglo s tira: namreč njemu podobnih kronistov prekmurske preteklosti je izjemno malo, morda bi jih lahko našteli na prste ene roke. Zato sta obe njegovi melinčki kroniki zelo dragoceni! Prosim vas, ohranite jih dobro v izvirniku kot krajevni kulturnozgodovinski dragocenosti. Ocene te knjige sem se tako lotil tudi v smislu moje počastitve dela Ivana Duha pred očmi. To sicer nista edini kroniki, uporabljeni kot vir teksta, tu so recimo še šolske kronike; a nobena ne dosega pomembnosti Duhovih zapisov.

Knjiga Melinci 1900-2015 s podnaslovom Ob stoletnici kapele in šole je zbornik sedmih soavtorjev, a ima kljub temu izreden obseg, kar 924 strani knjižnega A5 formata. Izdala jo je založba Ognjišče v Kopru. Pretežni del teksta, skoraj 95 %, je v avtorstvu duhovnega očeta knjige patra Janeza Srake, člana Družbe Jezusove ali krajše jezuitov, medtem ko so drugi – naštevam: Karmen Balažic, Ignac Duh – žal lani umrl, Jožica Jerebic, Ivan Hirci, Miroslav Lebar, in dr. Bojan Zadravec, spisali krajša posebna poglavja, ki pa so toliko dragocenejša dopolnila njegovemu delu, da lahko zbornik brez sence dvoma označim kot interdisciplinaren. Uvaja jo spremna beseda avtorjev. Razdeljena je na kar lepo število neoštevilčenih poglavij, zelo različnih po obsegu in vsebini, zato bom vsebine najobsežnejših poglavij konkretneje predstavil, krajše pa bom le preletel.

MELINCI DO 1900 – Je v bistvu pregled tukajšnje poselitve v prazgodovinskih obdobjih ter v rimski dobi, nato pa osnov državnopravne, lastniškoposestne in oblastne ureditve prostora vse do leta 1900. Tovrstne sintetične tekste je izredno težko pisati, saj ne veš, kaj bi uvrstil v tekst in kaj ne. Prikradejo se tudi posamične napake, brez skrbi, da jih delam tudi jaz, tu bi bralce le opozoril, da Prekmurje – in seveda prostor Melinec – leta 896 ni bilo priključeno madžarski tedanji državi, saj le-te še nikjer ni bilo, ampak je ta letnica pomenila »le« začetno fazo naseljevanja madžarskih tedaj še striktno nomadskih plemen v ogromen panonski prostor, kar pomeni, da so se še kar nekaj generacij selili sem in tja v iskanju ustrezne paše za svojo živino. Dejansko je Prekmurje vključeno v sistem madžarske državne in cerkvene oblasti šele konec 11. stoletja, in je torej bilo v okviru kraljevina Madžarske ne ravno tisočletje kot se to rado zaokrožuje, ampak točneje dobrih 800 let. Tu so našteti vsi tukajšnji zemljiški posestniki – fevdalne rodbine, osmanskoturško ogrožanje, konkretna osmanska oblast, malo gospodarstva, leto 1848 ter nastanek in življenje Avstro – Ogrske do začetka 1. svetovne vojne.

POLITIČNA ZGODOVINA MED LETOMA 1900 – 2015 (220 strani) – Vse kaj drugega kot prvo poglavje pa je nato drugo poglavje: temeljit pregled razmer in dogajanj, fokusiran tako na vse v tem časovnem okviru obstoječe državne tvorbe, kot tudi na same Melince, v zadnjem dobrem stoletju. Po obsegu je to najdaljše poglavje. Vsebuje šest podpoglavij, od dobe Avstro – Ogrske do samostojne Slovenije;  uporabljeni so časopisni in mnogi drugi viri ter literatura. Vsebina: To je kronika vasi v 20. stoletju – praktično ni pomembnejšega elementa družbenega in zasebnega življenja, ki ne bi našel mesta v njej. Ni tako zelo pomembno, ali je glavni avtor le-te po stroki zgodovinar ali ne; tudi Ivan Duh ni bil zgodovinar. Zato pa je tu prvič sploh dano na papir tisto bistveno iz življenja vasi skozi dobro stoletje. Vrhunec teksta doseže tu podana prva javna predstavitev dogajanja v vasi tik pred in predvsem po izvršenem atentatu na Franca Tuškeja oktobra 1949 (str. 138-144): o teh dogodkih se doslej v slovenski javnosti ni vedelo nič – jasno, saj je bila za kakršne koli informacije uvedena popolna zapora. Starejši vaščani vse doslej o tem niso želeli govoriti nikomur – in tako se je dogajanje zelo hitro potisnilo v podzavest, čeprav so ga ljudje nosili globoko v sebi in ga niso pozabili. Prepričan sem, da bi bilo treba to dogajanje celovito obdelati, zbrati vse še možne dostopne spomine in jih v posebni obliki predstaviti v prvi vrsti sedanjim Melinčanom, in tako tudi vsej Sloveniji in svetu. Tako spomin na to ne bo mogel zbledeti, Slovenci pa bomo imeli še en razlog več za razmislek, kako daleč je mogla seči neverjetna kolektivna gonja nad soljudmi v imenu ideologije.

Saj bo nekdo morda porekel, da bi lahko tu dodali še marsikaj  – od etnoloških vsebin do receptov za vaške dobrote in specialitete, ali pa o vaških posebnežih/«čudakih«, … A avtorji so vas poznali in jo poznajo. Zato je ta knjiga lahko začetek temeljitega raziskovanja krajevne preteklosti Melinec.

KMETOVALCI  Naštete in opisane so vse sedanje aktivne kmetije v vasi, podana kratka zgodovina družine še žive kmetije …

OBRTNIKI IN PODJETNIKI;  GOSTILNIČARJI;  ČEBELARSTVO

VIDNEJŠE OSEBNOSTI, SKUPINE IN DOGODKI V 20. STOLETJU  – Zelo dragocen prispevek k poznavanju oseb, rojenih v Melincih, ki so tako in drugače ponesle ime kraja po Sloveniji in v širni svet; od znanstvenikov, kronista Ivana Duha, do umetnikov …

DRUŠTVA

PESNIKI; GLASBA NA MELINCIH; SLIKARJI

MLINI NA MURI; RIBOLOV; BROD

DRUŽINE S SEDMIMI IN VEČ OTROKI

PO SLEDEH JUDOVSKIH NASELJENCEV NA MELINCIH; RAZNE TEMATIKE

Poglavje KAPELA – Je 120 strani obsežna celovita verska zgodovina kraja in župnijske organiziranosti. Predstavljeni so beltinski župniki, tukaj izvirajoči redovniki, … Precej vsebin je namenjenih melinčki kapeli oziroma tukajšnji cerkvi.

MARIJA SNEŽNA – NAJBOLJŠA SOSEDA

Zadnje večje poglavje ŠOLA obsega 80 stran dolgi popis preteklosti izobraževanja v vasi po posamičnih obdobjih. Predstavljeni so tudi mnogi, po 1945 pa v bistvu vse tukajšnje učiteljsko osebje.

VRTEC – Je zadnje poglavje, ker je najmlajša izobraževalna ustanova v vasi.

Kaj reči za konec? Vsekakor se boste Melinčarji morali najprej poglobiti v vsebino knjige, da boste lahko dojeli širino in težavnost pisanja takih vsebin. Tovrstno pisanje namreč ni niti malo enostavno: treba je najprej narediti osnovno strukturo (= razdelitev vsebin po poglavjih, kaj se bo sploh pisalo), nato določiti vsaj približen obseg posamičnega poglavja, čemu/katerim vsebinam bo danega več prostora, katerim manj, …. In nato samo pisanje. Janez Sraka je nedvomno opravil malone veličastno delo. Z njim je postavil čudovit spomenik kraju in njegovim ljudem, ničesar, kar bi bilo treba objaviti v taki knjigi, ni zamolčal. Čestitam mu k temu podvigu, in predlagam, da s takim delom vsekakor obvezno nadaljuje! Pri tem naj ga kraj vsestransko podpre. Melinci so očitno dobili in imajo novega krajevnega kronista.

Andrej Hozjan  Maribor  01. septembra 2017