Arhiv kategorij: Novice

NOVA KNJIGA: MELINCI 1900 – 2015, ob stoletnici kapele in šole

NOVA KNJIGA: MELINCI 1900 – 2015, ob stoletnici kapele in šole

  1. Janez Sraka

Marija Snežna je patrona cerkve v moji rojstni vasi Melinci, župnija Beltinci. Povečano kapelo je leta 2013, ob stoletnici blagoslovitve prve kapele, posvetil v cerkev murskosoboški škof dr. Peter Štumpf. Istega leta je bila tudi stoletnica zgraditve sedanje šole. Obe stoletnici so vaščani slovesno praznovali. Leto pred slovesnostmi sem dal pobudo, da bi oba dogodka obeležili v knjižni obliki. Zamisel je sprejelo šest mladih soavtorjev. Letos (2017) za praznik Marije Snežne je izšla knjiga z naslovom: Melinci 1900 – 2015, ob stoletnici kapele in šole. Avtorji so: Karmen Balažic, Ignac Duh – žal lani umrl, Jožica Jerebic, Ivan Hirci, Miroslav Lebar, p. Janez Sraka in dr. Bojan Zadravec. Avtorji in redni prof. za zgodovino na Univerzi Maribor, dr. Andrej Hozjan, so knjigo predstavili 1. septembra v kulturnem domu na Melincih. V nadaljevanju navajam besedilo univ. prof. dr. Andreja Hozjana, ki je podal strokovno oceno knjige ob predstavitvi knjige na Melincih.

Spoštovani! Lep pozdrav!

Želim vam povedati nekaj mojih misli o mojem videnju knjige Melinci 1900 – 2015; seveda jo je bilo treba prebrati, da sem lahko doumel širino in množino tu napisanega

Popisovanje preteklosti rojstnega kraja, oziroma kraja ali več krajev dolgoletnega lastnega bivanja, ali krajše rečeno tudi kar krajevno zgodovinopisje, se je, kot povsod v civiliziranem svetu, tudi na Slovenskem in v Prekmurju pričelo že tam pred daljnimi stoletji. Nekdo – nujno pismen, se je, glede na lastno poznavanje in po načrtnem zbiranju večje količine informacij o konkretnem kraju, odločil to tudi zapisati v neko obliko, ki bi jo kot tako lahko zapustil naslednjim rodovom, bodisi le sorodnikom, bodisi širši skupnosti tistega kraja. Namen tega je vsekakor največkrat bil ohranitev spomina na neko konkretno krajevno dogajanje, na krajevne razmere, spremembe, na razloge in posledice teh dogajanj, na dejanja oziroma idejno zavest posameznikov ali družbenih skupin v kraju oziroma domačinov, … To je povsem enostavna definicija nastajanja tisočev in tisočev takih in drugačnih krajevnozgodovinskih zapisov. Nič nenavadnega, to se je in se bo zapisovalo tudi v bodoče. Pa vendar je nastajanje takega zapisa pogojevalo več dejavnikov, recimo – zapisovalec si je že za zbiranje pravih informacij, kaj šele nato za samo pisanje, moral vzeti kar lep čas, moral je imeti odločno voljo za pisanje, pa izostren pogled na celoto dogajanj. Seveda je najbolje poznal dogodke, v katerih je tako ali drugače bil tudi sam soudeležen ali vsaj prisoten.

Več prekmurskih krajev že ima krajše in daljše knjižno izdane opise lastne preteklosti. Nastajali so in nastajajo v oblikah občinskih in tudi le krajevnih zbornikov – to pomeni, da jih je napisalo več avtorjev in ne le eden, ob raznih priložnostih, običajno pa ob nekem bistvenem jubileju, vezanem na kraj. V zelo malo primerih pa je osnova oziroma podlaga takih knjižnih opisov o preteklosti prekmurskih krajev nek starejši obširneje zapisan tekst, s slovensko strokovno besedo mu rečemo kar kronika, saj si je – kot rečeno – za to posameznik moral vzeti čas, in čas je bil prekmurskemu človeku zmeraj dragocen. In tako sem prišel do prvega kronista vasi Melinci, Ivana Duha, avtorja kar dveh krajevnih kronik, o vaški kapeli in o sami vasi. Nekaj malega o njem bo bralec te knjige zvedel iz njegove kratke biografije na strani 401, kjer je poudarjen njegov namen pisanja – kroniko je spisal, kar se je videlo važno (pomembno) za poznejši rod te vasi. Osebno se me je to spoznanje, zapis kar dveh krajevnih kronik izpod roke preprostega, le osnovno izobraženega posameznika, vašega nekdanjega sovaščana, globoko dotaknilo. Pripadam pač zgodovinopisni stroki, zgodovinarji smo »profesionalni ustvarjalci resnice« in častimo preteklost, da naj bi se sedanji soljudje iz nje tudi kaj naučili. Običajno se ne lotevam takih knjižnih ocen, ali ni časa ali ne volje – največkrat je to moj odgovor/izgovor, sploh pa ne ocen tako obsežnih knjig kot je ta. Pa me je to pisanje Ivana Duha le malo vrglo s tira: namreč njemu podobnih kronistov prekmurske preteklosti je izjemno malo, morda bi jih lahko našteli na prste ene roke. Zato sta obe njegovi melinčki kroniki zelo dragoceni! Prosim vas, ohranite jih dobro v izvirniku kot krajevni kulturnozgodovinski dragocenosti. Ocene te knjige sem se tako lotil tudi v smislu moje počastitve dela Ivana Duha pred očmi. To sicer nista edini kroniki, uporabljeni kot vir teksta, tu so recimo še šolske kronike; a nobena ne dosega pomembnosti Duhovih zapisov.

Knjiga Melinci 1900-2015 s podnaslovom Ob stoletnici kapele in šole je zbornik sedmih soavtorjev, a ima kljub temu izreden obseg, kar 924 strani knjižnega A5 formata. Izdala jo je založba Ognjišče v Kopru. Pretežni del teksta, skoraj 95 %, je v avtorstvu duhovnega očeta knjige patra Janeza Srake, člana Družbe Jezusove ali krajše jezuitov, medtem ko so drugi – naštevam: Karmen Balažic, Ignac Duh – žal lani umrl, Jožica Jerebic, Ivan Hirci, Miroslav Lebar, in dr. Bojan Zadravec, spisali krajša posebna poglavja, ki pa so toliko dragocenejša dopolnila njegovemu delu, da lahko zbornik brez sence dvoma označim kot interdisciplinaren. Uvaja jo spremna beseda avtorjev. Razdeljena je na kar lepo število neoštevilčenih poglavij, zelo različnih po obsegu in vsebini, zato bom vsebine najobsežnejših poglavij konkretneje predstavil, krajše pa bom le preletel.

MELINCI DO 1900 – Je v bistvu pregled tukajšnje poselitve v prazgodovinskih obdobjih ter v rimski dobi, nato pa osnov državnopravne, lastniškoposestne in oblastne ureditve prostora vse do leta 1900. Tovrstne sintetične tekste je izredno težko pisati, saj ne veš, kaj bi uvrstil v tekst in kaj ne. Prikradejo se tudi posamične napake, brez skrbi, da jih delam tudi jaz, tu bi bralce le opozoril, da Prekmurje – in seveda prostor Melinec – leta 896 ni bilo priključeno madžarski tedanji državi, saj le-te še nikjer ni bilo, ampak je ta letnica pomenila »le« začetno fazo naseljevanja madžarskih tedaj še striktno nomadskih plemen v ogromen panonski prostor, kar pomeni, da so se še kar nekaj generacij selili sem in tja v iskanju ustrezne paše za svojo živino. Dejansko je Prekmurje vključeno v sistem madžarske državne in cerkvene oblasti šele konec 11. stoletja, in je torej bilo v okviru kraljevina Madžarske ne ravno tisočletje kot se to rado zaokrožuje, ampak točneje dobrih 800 let. Tu so našteti vsi tukajšnji zemljiški posestniki – fevdalne rodbine, osmanskoturško ogrožanje, konkretna osmanska oblast, malo gospodarstva, leto 1848 ter nastanek in življenje Avstro – Ogrske do začetka 1. svetovne vojne.

POLITIČNA ZGODOVINA MED LETOMA 1900 – 2015 (220 strani) – Vse kaj drugega kot prvo poglavje pa je nato drugo poglavje: temeljit pregled razmer in dogajanj, fokusiran tako na vse v tem časovnem okviru obstoječe državne tvorbe, kot tudi na same Melince, v zadnjem dobrem stoletju. Po obsegu je to najdaljše poglavje. Vsebuje šest podpoglavij, od dobe Avstro – Ogrske do samostojne Slovenije;  uporabljeni so časopisni in mnogi drugi viri ter literatura. Vsebina: To je kronika vasi v 20. stoletju – praktično ni pomembnejšega elementa družbenega in zasebnega življenja, ki ne bi našel mesta v njej. Ni tako zelo pomembno, ali je glavni avtor le-te po stroki zgodovinar ali ne; tudi Ivan Duh ni bil zgodovinar. Zato pa je tu prvič sploh dano na papir tisto bistveno iz življenja vasi skozi dobro stoletje. Vrhunec teksta doseže tu podana prva javna predstavitev dogajanja v vasi tik pred in predvsem po izvršenem atentatu na Franca Tuškeja oktobra 1949 (str. 138-144): o teh dogodkih se doslej v slovenski javnosti ni vedelo nič – jasno, saj je bila za kakršne koli informacije uvedena popolna zapora. Starejši vaščani vse doslej o tem niso želeli govoriti nikomur – in tako se je dogajanje zelo hitro potisnilo v podzavest, čeprav so ga ljudje nosili globoko v sebi in ga niso pozabili. Prepričan sem, da bi bilo treba to dogajanje celovito obdelati, zbrati vse še možne dostopne spomine in jih v posebni obliki predstaviti v prvi vrsti sedanjim Melinčanom, in tako tudi vsej Sloveniji in svetu. Tako spomin na to ne bo mogel zbledeti, Slovenci pa bomo imeli še en razlog več za razmislek, kako daleč je mogla seči neverjetna kolektivna gonja nad soljudmi v imenu ideologije.

Saj bo nekdo morda porekel, da bi lahko tu dodali še marsikaj  – od etnoloških vsebin do receptov za vaške dobrote in specialitete, ali pa o vaških posebnežih/«čudakih«, … A avtorji so vas poznali in jo poznajo. Zato je ta knjiga lahko začetek temeljitega raziskovanja krajevne preteklosti Melinec.

KMETOVALCI  Naštete in opisane so vse sedanje aktivne kmetije v vasi, podana kratka zgodovina družine še žive kmetije …

OBRTNIKI IN PODJETNIKI;  GOSTILNIČARJI;  ČEBELARSTVO

VIDNEJŠE OSEBNOSTI, SKUPINE IN DOGODKI V 20. STOLETJU  – Zelo dragocen prispevek k poznavanju oseb, rojenih v Melincih, ki so tako in drugače ponesle ime kraja po Sloveniji in v širni svet; od znanstvenikov, kronista Ivana Duha, do umetnikov …

DRUŠTVA

PESNIKI; GLASBA NA MELINCIH; SLIKARJI

MLINI NA MURI; RIBOLOV; BROD

DRUŽINE S SEDMIMI IN VEČ OTROKI

PO SLEDEH JUDOVSKIH NASELJENCEV NA MELINCIH; RAZNE TEMATIKE

Poglavje KAPELA – Je 120 strani obsežna celovita verska zgodovina kraja in župnijske organiziranosti. Predstavljeni so beltinski župniki, tukaj izvirajoči redovniki, … Precej vsebin je namenjenih melinčki kapeli oziroma tukajšnji cerkvi.

MARIJA SNEŽNA – NAJBOLJŠA SOSEDA

Zadnje večje poglavje ŠOLA obsega 80 stran dolgi popis preteklosti izobraževanja v vasi po posamičnih obdobjih. Predstavljeni so tudi mnogi, po 1945 pa v bistvu vse tukajšnje učiteljsko osebje.

VRTEC – Je zadnje poglavje, ker je najmlajša izobraževalna ustanova v vasi.

Kaj reči za konec? Vsekakor se boste Melinčarji morali najprej poglobiti v vsebino knjige, da boste lahko dojeli širino in težavnost pisanja takih vsebin. Tovrstno pisanje namreč ni niti malo enostavno: treba je najprej narediti osnovno strukturo (= razdelitev vsebin po poglavjih, kaj se bo sploh pisalo), nato določiti vsaj približen obseg posamičnega poglavja, čemu/katerim vsebinam bo danega več prostora, katerim manj, …. In nato samo pisanje. Janez Sraka je nedvomno opravil malone veličastno delo. Z njim je postavil čudovit spomenik kraju in njegovim ljudem, ničesar, kar bi bilo treba objaviti v taki knjigi, ni zamolčal. Čestitam mu k temu podvigu, in predlagam, da s takim delom vsekakor obvezno nadaljuje! Pri tem naj ga kraj vsestransko podpre. Melinci so očitno dobili in imajo novega krajevnega kronista.

Andrej Hozjan  Maribor  01. septembra 2017

 

 

Misijonska nedelja na misijonskih poljanah

Misijonska nedelja v Zambiji je hitro minila. Jutranja slovesna maša s sedmimi krsti otrok pove, da Cerkev pri nas raste, saj se ji redno pridružujejo novi Člani. Ne sicer tako številČno, kakor v Malawiju, kjer smo na župniji Kasungu krstili povpreČno 1200 otrok in odraslih na leto. Zgoraj vidite fante v Kanakantapi, ki pravijo: ‘Mi bomo gradili cerkve. Take, ki se vidijo in tudi takšne, ki se ne vidijo. Imamo dosti energije in ogromno cementnih blokov. Kar poglejte nas!’

IZ SONČNE ZAMBIJE, Misijonska nedelja, 2017.

 Dobrodelni koncert Glasbene kapele Jezuitskega kolegija v Ljubljani

Z vašimi darovi bomo kupili klavir, ki je ključen za prihodnost Glasbene kapele.

30. oktober, 19.30. Vabimo vas na dobrodelni koncert, ki bo v Zavodu sv. Stanislava (Štula 23, Ljubljana Šentvid) v dvorani Matije Tomca. Ansambel Glasbene kapele bo s pevci solisti in instrumentalisti izvedel večer opernih in operetnih arij. Namen dobrodelnega koncerta je zbiranje sredstev za klavir, ki ga Glasbena kapela Jezuitskega kolegija v Ljubljani potrebuje za razvijanje talentov in nadaljevanje ustvarjanja.

 

Glasbena kapela Jezuitskega kolegija v Ljubljani obuja glasbeno tradicijo starega Jezuitskega kolegija. Namen Glasbene kapele je, da nudi mladim ustvarjalno okolje, priložnost za odkrivanje in razvijanje talentov, graditev skupnosti ter spoznavanje enkratnosti vsakega njenega člana. Zborovsko petje in ansambelsko ustvarjanje ne išče samo soskladja zvokov, temveč tudi enotnost misli in src, usmerjenih k istemu cilju. Petje in glasbeno ustvarjanje je vedno v službi pristnosti, resnice, lepote, ljubezni… To pa so vrline, ki jih jezuiti želimo pomagati razvijati mladim umetnikom. Tako glasba kot življenje sta brez tega osiromašena za pravi smisel in vsebino.

 

Dobrodošli, da se ta večer srečamo in ga preživimo skupaj.

 

Damjan Ristić, DJ, ravnatelj kolegija

Mojca Lavrenčič, kapelnica

Alenka Slokar Bajc, umetniški vodja

Glasba je višje razodetje kot vsa modrost in filozofija.

Ludwig van Beethoven

 

Sredstva za klavir lahko nakažete na Sklad p. Franca Cerarja, namen “dar za klavir”.

Slovesna akademska maša jezuitskega kolegija in debi glasbene kapele

Ljubljana, sv. Jožef, 12. oktober. Zadnji jezuitski kolegij v Ljubljani je po 200 letih živahnega delovanja zaprl svoja vrata leta 1774. Stari kolegij je bil namreč ena najpomembnejših kulturnih, verskih in znanstvenih ustanov na Kranjskem vse od začetka 17. stoletja.

 

Naš novi kolegij je zaenkrat še mlada ustanova. Želi biti prostor, kjer bodo kolegijici, kolegi, prijatelji, sodelavci, študenti, glasbeniki in umetniki neobremenjeno in brez skrbi živeli svoje študijsko, umetniško in krščansko življenje. Prostor, kjer bomo k stvarem pristopili poglobljeno in hkrati vedro. Nekaj takega je izražala tudi naša otvoritvena akademska maša. Maša je bila slovesna in hkrati vesela. Izredno smo veseli vseh ljudi, ki so se odzvali na   povabilo.

 

Svoj izredni debi je imela tudi Glasbena kapela našega kolegija, ki je izvrstno izvedla Mozartovo Misso brevis ter druge skladbe, v izvedbi ansambla solistov in instrumentalistov te nove glasbene formacije. Po koncu maše so mladi umetniki, ki so delali pod umetniškim vodstvom Alenke Slokar Bajc in taktirko Mojce Lavrenčič prejeli navdušen večminutni aplavz.

 

Sledila je predstavitev programa kolegija, nagovor predsednika študentske skupnosti Matevža Hernje, namestnika jezuitskega provinciala Franceta Kejžarja in vabilo voditelja ignacijanske umetniške skupnosti Živi kamni, Jerneja Marklja. Po maši je bila pogostitev, na kateri smo se dolgo zadržali.

 

Hvala vsem, ki ste darovali za nadaljnjo obnovo jezuitske rezidence, v kateri se kolegij nahaja. Naše prostore še vedno urejamo, v nekaj letih pa bo sledila velika obnova, ki bo prostor naredila bivanju, študiju, molitvi in ustvarjalnosti študentov ter jezuitov še bolj primeren.

 

 

Duhovni programi za vse v letu 2017_18


Voditelj: p. dr. Viljem Lovše s sodelavci

»Kakor je Oče ljubil mene, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9)

KDO SEM: duhovnik, jezuit, voditelj duhovnih vaj, duhovni spremljevalec, spovednik, ljudski misijonar, predavatelj…Več o meni na mojem blogu:
https://jn159.wordpress.com/about/kdo-sem/

Povabljen, povabljena na duhovne programe, da si podariš nekaj dni za več življenja.

Povezava na opise programov  z možnostjo prijave:

http://us16.campaign-archive.com/?e=[UNIQID]&u=4db081d2047802d267a4631bc&id=d7cc3436a9

Prijaviš se lahko tudi na e-naslov p.vili.lovse@gmail.com  ali po telefonu: 041 632 626 ali 041 955 219.

ZGIBANKA:

zgibanka_programi 2017_18

Zelo vam bom hvaležen, če me boste podprli pri oglaševanju in povabili na programe tudi svoje prijatelje in znance, ki bi jim po vašem mnenju programi lahko pomagali.

Blagoslov!

p. Vili

Program prostovoljnega dela Človek za druge

 

Program prostovoljnega dela Človek za druge

Vse, ki ste pripravljeni dve uri na teden prostovoljno pomagati, vabimo v program prostovoljnega dela Človek za druge. Prostovoljno delo lahko opravljate na enem od področij: delo v vrtcu, učna pomoč, delo z begunci, pomoč paraplegikom, obiskovanje starih, pomoč pri rehabilitaciji otrok, druženje z mladimi s posebnimi potrebami in pomoč slepim. Delo poteka v Ljubljani in Postojni. Uvodno srečanje za prostovoljce bo v torek, 17. oktobra 2017 v Ljubljani.

Prijave in informacije: 01/43 83 987, clovekzadruge@gmail.com