Arhiv kategorij: Duhovnost

V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal.

1. postna nedelja: leto B – 2018

Postni čas je velika in resna priprava na največji praznik, Veliko noč. To dejstvo mora prežemati vse naše delovanje v tem času milosti in rešitve. V postni čas pa moramo vstopiti z Jezusom, kot nam naročajo evangelisti. Ko je Janez krstil Jezusa v Jordanu, ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi, kraju preizkušnje, kakor kaže izkušnja izvoljenega ljudstva, se z živo dramatičnostjo pojavi resničnost Kristusove izpraznitve, grško kenosis, ko je Jezus slekel svojo Božjo podobo in je pred nami kot človek, ki pa je hkrati ostal Božji Sin. Evangelisti nam Kristusa v postnem času opišejo in predstavijo v Njegovi človeški naravi. Razlog je preprost, da bi se ob Kristusu, ki je Bog in človek, učili, kako naj kot ljudje – tako kot Kristus v človeški naravi – gradimo naše življenje ne več zunaj Njega, Kristusa, kakor da ga ne bi bilo, temveč v Njem in z Njim. Naša največja skušnjava, ki je od nekdaj navzoča v človeški zgodovini, je namreč ta, da Boga odstranimo in sami spravimo v red sebe in svet okrog nas in pri tem računamo le na lastno moč.
In kako nas današnja božja beseda uvaja v postni čas? Prvo berilo nam govori, kako je Bog sklenil z Noetom in njegovimi sinovi zavezo po potopu. To je prva, prastara zaveza med Bom in človeštvom. Zaveza je z Božje strani nova, da »ne bo več iztrebil vsega živega z vodami potopa«. Znamenje zaveze z vsemi živimi bitji bo mavrica. Bog bo s svojo vsemogočno močjo branil življenje, ga varoval in krepil. Ta zaveza je postala vir pristnega zaupanja v Boga
Ko apostol Peter v svojem prvem pismu prvo krščansko skupnost spomni, »da je Kristus trpel zaradi naših grehov, pravičen za krivične, da bi vse pripeljal k Bogu, je bil pri tem umorjeni in oživljen po Duhu«. In ko nato pravi, da je Kristus prinesel življenje tudi tistim, ki so bili Bogu nepokorni, kot Noetovi sodobniki, izrecno poveže vodovje med potopom s krstno vodo, ki odrešuje vse krščene. Doda pa pomembno novost, da krstna voda ne izpira madežev s telesa z lastno močjo, ampak zaradi vstajenja Jezusa Kristusa prosi Boga za čisto vest. S to trditvijo nas apostol Peter spomni, da po krstni vodi v vsakem kristjanu deluje ista moč, ki je Kristusa obudila od mrtvih in zato mora vsak kristjan verjetni in živeti v gotovosti, da lahko v tej moči v sebi premaga vsako skušnjavo, slabost, greh in celo smrt. Vera v te stvarnosti pa je vir čiste in mirne vesti. Vest, ki jo oblikuje vera v velikonočno skrivnost, v ta največji čudež, ki ga je Bog storil v svojem učlovečenem Sinu, je kristjanu vir notranjega miru in gotovosti že v tem zemeljskem življenju.
Evangelist Marko pa nas v svojem kratkem odlomku spomni na okoliščine v katerih se je Jezus postil. Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Jezusa je skušal nihče drug kot prvi in največji upornik Bog, sam satan! To z drugimi besedami pomeni, da se je Jezus boril z najbolj zvitim, pretkanim in zahrbtnim skušnjavcem in mu ni podlegel. V tem kratkem sporočilu je še rečeno, da je Jezus živel in delal v najbolj sovražnem možnem okolju, saj je živel v puščavi, obdan z zvermi. Evangelist pa doda še eno pomembno sporočilo, da so mu angeli stregli, to je, da ga Bog ni zapustil, ampak je bil pri njem po svojih angelih. Kljub temu, da se je Jezus zavedal, da kot Božji Sin presega vse angele, je tako Očetovo prisotnost sprejel kot tolažilno dejstvo.
Naj zaključimo s tolažilno mislijo. V postu smo povabljeni, da se na moč jasno zavedamo, da je post hoja za svojim Učiteljem in Gospodom in, da skupaj z Njim duhovno vstopamo v štiridesetdnevno puščavo, da bi se bojevali proti duhu zla, zoper greh, krivice in vse tisto, kar nas oddaljuje od Očeta. Tako prizadevanje pa je tudi najboljša šola in priprava za razumevanje skrivnosti Gospodovega in našega vstajenja.
p. Janez Sraka

6. nedelja med letom – Svetovni dan bolnikov

  1. nedelja med letom (leto B – 2018)

Svetovni dan bolnikov

Kristjani in nekristjani si vsako leto na svetovni dan bolnikov postavljamo kopico vprašanj. Najprej naštejmo nekaj obojim skupnih vprašanj: Zakaj trpljenje? Kaj o trpljenju pravijo ljudje, izkušnje narodov in kultur? Kako o trpljenju razmišljajo filozofi, kako umetniki in, denimo, psihologi? Kaj o trpljenju pravi sodobna znanost, predvsem medicina?

In kaj o trpljenju pravijo verstva? Najprej tista nerazodeta, kot so hinduizem, taoizem, budizem, šintoizem, stari Grki in Rimljani, Zaratustra, animisti, Inka, Kelti, stari Germani, stari Slovani?

In kaj učijo o trpljenju razodeta verstva: judovstvo, krščanstvo in islam, ki smo jih našteli v časovnem zaporedju? In kaj ta verstva učijo o ozdravljivih in neozdravljivih boleznih? In kaj o smrtnih bolezni?

Ko torej govorimo o boleznih, se nam vprašanja kar sama po sebi zastavljajo. In velika večina vprašanj nikoli ne dobi odgovora, vsaj ne zadovoljivega.

Kristjani bomo danes, na svetovni dan bolnikov, vsaj malo poglobili naše spoznanje, kaj učita stara ni nova zaveza o bolezni in bolnikih. Prvo kar je skupno obema zavezama je dejstvo, da je bolezen vključena v versko območje, ker vsaka bolezen sama po sebi človeku postavlja vprašanje o smislu trpljenja in končno zadnje, ključno vprašanje, zakaj Bog, v katerem je polnost življenja, dopušča bolezen kot gotovo znanilko smrti, ki je v stari zavezi pomenila konec človekovega življenja?

V prvem berilu smo slišali poročilo, kako Bog Mojzesu ukaže, naj v postavo zapiše, da duhovnik odloči kdaj je gobavost nevarna za skupnost božjega ljudstva in se gobavca odstrani iz skupnosti, da je ne bi smrtno ogrozil. Po Mojzesovi postavi za to ni pristojen zdravnik, ampak duhovnik. To pomeni, da v bistvu vsaka bolezen ogroža člane božjega ljudstva pri izvrševanju poslanstva, ki izhaja iz zaveze med Jahvejem in Izraelom, da namreč Izrael Boga prav časti in, da ponese Jahvejevo ime vsem človeštvu. V tem smislu je bolezen za Izraelce verska kategorija in ni predmet pozitivnega znanja. Duhovnik na osnovi izkustva ljudi in tudi lastnega le ugotovi gobavost in določi izločitev iz skupnosti, prav tako pa v primeru ozdravitve na osnovi vidnih dokazov odloči, da je gobavec ozdravel in ga ponovno vključi v skupnost. Po Mojzesovi postavi duhovnik ni poklican, da bi ozdravljal gobavost, ampak jo le izkustveno ugotavlja. Dokler gobavec ni zdrav, je izključen iz skupnosti, duhovnik pa tudi ne more posegati v stanje bolezni. V stari zavezi duhovniška služba ne vključuje poslanstva ozdravljati neozdravljive bolezni.

V novi zavezi Jezus s svojim delovanjem popolnoma preseže to določilo Mojzesove postave in preprosto ozdravlja tudi gobavce, vse druge bolezni in celo obuja mrtve. In to tako očitno, da se v gobavcih prebudi osebna vera, da če bodo Jezusa iz Nazareta iskreno prosili, naj jih ozdravi, bo to storil. Ta sprememba, Jezusov nov odnos do gobavcev in gobavosti je tako očitna, da je takoj postala razpoznavno znamenje mesijanskih časov in dokaz, da je Jezus pravi Mesija. Še več, Jezus je dal svojim učencem in vsem krščenim, moč ozdravljati bolezni za smrt, torej neozdravljive in druge bolezni. V novi zavezi dobi z Jezusom moč ozdravljati od vseh bolezni čisto nove razsežnosti, ne le v Jezusovem delovanju, ampak tudi v Cerkvi vse do danes.

In na koncu vprašanje za razmislek. Kako to, da danes sodobna medicina uspešno ozdravi celo vrsto bolezni, ne more pa ozdraviti smrtnih bolezni, bolezni za smrt, kot jih je imenoval Jezus? In zakaj bi bil naslednji odgovor utemeljen? Tudi sodobna medicina, kot vse predhodne, ne more ozdravljati smrtnih bolezni, ker deluje, zdravi le v okviru zakonitosti ustvarjene žive danosti, ki jih le opazuje in posnema, pri tem pa izključuje nov, zdravilen, ustvarjalen Božji poseg v zakonitosti življenja, vse žive stvarnosti, ki je izključno Božje delo. Tako sodobna medicina pri svojem izredno dragocenem, uspešnem in vzvišenem poslanstvu zaradi svoje metodologije izključuje nove Božje posege v zakonitosti ustvarjenega življenja, ki je v času izgubilo svojo prvotno popolnost ki jo je v živo naravo vpisal sam Stvarnik.

Janez Sraka

 

 

5. nedelja med letom -Izhod iz stiske iščimo v molitvi

Vsi ljudje, verni in neverni, se v življenju srečujemo z različnimi stopnjami stisk. Bolj ko se zavedamo sami sebe, bolj ko so naši cilji jasni, nekje v globini duše spoznavamo, da teh ciljev ne dosegamo, oziroma, da se nam izmikajo in izjalovijo. Božja beseda pa nam danes govori o stiskah, ki jih doživljamo kristjani, še posebno duhovni, božji možje in žene. O teh stiska nam  razodetje govori kot da bi bile njegov sestavni del. Hkrati pa razodetje daje odgovor, kako naj kristjan najde izhod iz svojega ontološkega bistva, da je namreč vsak človek tudi bitje v stiski.

V svetem pismu je Job simbol človeka v stiski. Iz Jobove knjige vemo, da se je Job soočil z dvema vrstama stisk. Prva so bile človeške stiske, ki jih pozna vsak človek in jih Job opiše: »Kakor hlapec hrepeni po senci, kakor dninar čaka na plačilo, tako so mi odmerjeni meseci, polni gorja, dodeljene so mi noči, polne trpljenja.« V sebi pa Job nosi še drugo vrst stisk. Job se je jasno zavedal, da je v življenju prejel veliko dobrega, od materialnega bogastva, do sreče v družini, druženja s prijatelji, pa vse do ugleda v skupnosti. Ve tudi, da je vse to bilo božji dar, ker je bil božji prijatelj. Ko izgubi vse zemeljske dobrine, ko mu je uničeno srečno življenje v družini in skupnosti, se nad tem ne pritožuje. V razmišljanju o usodi, ki ga je doletela, se sprašuje, zakaj je njegov največji prijatelj, Bog, vsemogočni Stvarnik, vse to dopustil? Ker sam in skupaj s prijatelji ne najde odgovora o vzrokih njegovega žalostnega stanja, je ta Jobova nemoč, da bi spoznal zakaj je Bog to dopustil, zanj vir nove stiske, ki je niti ne more opisati. Ko se Job v tej svoji nemoči pogovarja z Bogom, mu sam Bog nakaže, da je duhovna stiska, ki jo nosi v sebi posledica neke čisto druge stvarnosti, namreč Satanove uporniške drže do Boga. Satan je namreč Bogu rekel, da je Job njegov zvest prijatelj, ker ima od tega korist. S tem je zanikal Jobovo iskreno prijateljstvo z Bogom, posredno pa tudi, da človek, ki ga je Bog ustvaril ni sposoben postati božji prijatelj in ni ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. Ko je Bog Jobu nakazal, da je njegova stiska in preizkušnja Bogu služila kot dokaz napram Satanu, da je človek dejansko ustvarjen kot svobodno bitje, ki je sposoben postati, seveda z Božjo pomočjo, pravi Božji prijatelj, je Jobu odprl novo razsežnost njegovega življenja, da je namreč Jobova svoboda tako čudoviti Božji dar Jobu in vsakemu človeku, da je Bog po Jobu in posledično po vsakem pravičnem človeku Satanu dokazal, da je njegovo zanikanje odličnosti človeške svobode laž in upor Bogu. Ko je Job po pogovoru z Bogom to spoznal, mu je Bog vrnil zdravje in vse, kar mu je Satan vzel in uničil z namenom, da bi Job Boga preklel. Ker Job tega ni storil, ga je Bog uvedel skrivnostni svet duhovnih bitij, ki nimajo materialnega telesa in je tudi zato njihova svoboda še na višji stopnji kot je Jobova in vsakega človeka. Job je po svoji stiski postal na nov način Božji prijatelj, ostal je človek v stiski, vendar na drugačen način.

O vsebinsko drugačni stiski pa piše apostol Pavel vernikom v Korintu. Stiska apostola narodov izhaja iz njegovega poslanstva, ki ga je prejel od vstalega Gospoda, da oznani njegov evangelij  poganom, torej vsemu človeštvu. Pavel se zaveda, da je to poslanstvo prejel od Vstalega, ki je vedno z njim, da ne omaga, vendar se jasno zaveda vsebine poslanstva, njegovega obsega pa tudi dometa lastnega človeškega delovanja. Vernike v Korintu apostol uvede v to svojo stisko, ki je zanj vir izjemne moči za oznanjevanje, na nenavaden način, ko pravi, da za oznanjevanje nima pravice do plačila, ker je to njegova dolžnost. Dolžnost pa ne izhaja samo iz Kristusovega naročila, ampak tudi iz vzvišenosti oznanila, ki je zastonjski Božji dar vsakemu človeku. Zato je Pavel prepričan, da oznanjevalec, ki je prvi prejel vsebino oznanila, za oznanjevanje le-tega nima pravice zahtevati materialnega plačila ali povračila, ker bi tako zakril pravo bogastvo veselega oznanila in spoznanje Jezusa Kristusa. Takemu pogledu na zastonjskost oznanjevanja apostol doda opomin, kar grožnjo vsakemu kristjanu: »Gorje nam, če ne bomo oznanjevali evangelija!«

Evangelist Marko nam v svojem odlomku opiše še nemir množice, ki išče Jezusa, da bi ga poslušala. Ta nemir je izraz radovednosti, miselne zbeganosti, plitvih pričakovanj, skratka nemir, ki človeku preprečuje, da bi postal samostojen človek, ki bi znal brati znamenja časa in dogajanja v svoji notranjosti. Zvečer je Jezus odpustil množico in se odpravil na samoten kraj in tam molil. Nebeškega Očeta je prosil, naj nemir, stisko, ki jo je prebudilo njegovo delovanje vodi v osebno vero do Očeta in Njega. Ko učenci Jezusu sporočijo o tovrstnem nemiru, ki je takrat preveval množice, zvečer se je o Jezus takole odloči: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal hude duhove.

In kako je Kristus danes za mene, za nas, za človeštvo pot iz stiske v mir, ki ga svet ne more dati? Na to in podobna vprašanja skušajmo v tem tednu najti kakšen odgovor!

Janez Sraka

4. nedelja med letom (leto B – 2018), nedelja Svetega pisma

Vzpostavitev preroške službe
Bistvena sestavina zaveze, ki jo je Jahve sklenil z Izraelom je tudi vzpostavitev preroške službe. V 1. berilu smo slišali sicer kratko, po vsebini pa izredno bogato poročilo o naravi, izvajanju in moči preroške službe.
Mojzes, po katerem je Bog sklenil zavezo z Izraelom in je po Božjem ukazu zavezo uzakonil s postavo, je bil prvi prerok, lahko bi rekli pra-prerok. Preroško službo je Mojzes napovedal zelo neposredno: »Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor sem jaz, ti bo obúdil Gospod, tvoj Bog; njega poslušajte. Preroka bo obudil Gospod in to iz tvoje sred, izmed tvojih bratov. In Mojzes nato opiše, kako je Bog obudil njega za preroka: Prav tako kakor si na dan, ko je bilo občestvo zbrano pod Horebom, prosil Gospoda, svojega Boga, ko si rekel: ›Naj ne poslušam več glasu Gospoda, svojega Boga, in ne gledam več tega velikega ognja, da ne umrem.‹ Tedaj mi je Gospod rekel: ›Prav je, kar so rekli. Obúdil jim bom preroka izmed njihovih bratov, kakor si ti, in polóžil bom svoje besede v njegova usta in govóril jim bo vse, kar mu bom zapovedal. Bog je torej Mojzesa postavil za preroka potem, ko so Izraelci po goro Horeb prosili Gospoda, naj jim postavi nekoga, ki bo namesto njih poslušal Božji glas in gledal njegovo svetlobo, da ne bodo umrli. Gospod je uslišal prošnjo Izraelcev in jim postavil Mojzesa kot preroka in zakonodajalca. V poročilu je tudi jasno povedano, da je Bog izbral Mojzesa osebno izmed njihovih bratov, kakor si ti. Nato Mojzes opiše bistvo prerokove službe, da bo Bog položil svoje besede v prerokova usta in, da bo prerok ljudstvu govoril vse, kar mu bo Bog zapovedal. Prerokova služba je torej zvesto posredovati ljudstvu Gospodovo besedo in ukaze. S svoje strani mora pa mora prerok odgovorno vršiti svoje poslanstvo. Nato Mojzes navede dve možni zlorabi preroške službe. Prva je: Kdor ne bo poslušal mojih besed, ki jih bo govóril v mojem imenu, tega pokličem na odgovor. Na prerokovo službo bedi sam Bog, ki bo v primeru neposlušnosti preroka poklical na odgovor. Mojzes pa opozori tudi na možnost drzne zlorabe preroške službe: Toda prerok, ki bi se drznil v mojem imenu govoriti besedo, katere mu nisem ukazal govoriti, ali ki bi govóril v imenu drugih bogov, ta prerok bo moral umreti. Drzno zlorabo preroške službe Bog kaznuje s smrtjo. Teološka razloga za tako strogo kazen sta vsaj dva. Prvi je ta, da prerok nima pravi potvarjati Božjega naročila ljudstvu, ker sam pristno Božje sporočilo ohranja ljudstvo v prijateljstvu z Bogom in v zvestobi zavezi, ki jo posamezni Izraelci in izvoljeno ljudstvo živijo kot prijateljstvo z Bogom. Drugi razlog za strogo kazen pa je, da vsako odstopanje ob preroške službe vodi v zmoto, v greh in smrt tako posameznikov kot celotnega izvoljenega ljudstva. Tu to zlo se kaznuje s smrtjo.
Apostol Pavel pa nas v 1. pismu Korinčanom spomni na razsežnost preroške službe v novi zavezi, v kateri bodo vsi prerokovali, od najmlajših do najstarejših. In vsi se bodo dali poučiti. V kratkem odlomku apostol narodov spregovori o preroški službi poročenih, torej moža in žene, ki živita preroško razsežnost v medsebojni ljubezni in ljubezni do otrok, pa tudi o neporočenih in samskih: Samska in deviška skrbí za to, kar je Gospodovo, da bi bila sveta po telesu in po duhu. Samski in deviški skrbijo za to, kar je Gospodovo. Tukaj je mišljeno celotno poslanstvo Cerkve, ki je posvečevanje vsega stvarstva. Preroška služba v novi zavezi ima nove razsežnost, pač v skladu s popolnostjo nove zaveze.
Polnost preroške službe je v Božjem Sinu, Odrešeniku sveta. Odlomek iz današnjega evangelija nam pokaže Jezusa, ki ima popolno oblast tudi nad nečistimi duhovi. S to oblastjo je Jezus presenetil celo predstavnike stare zaveze, ki so se spraševali, kakšen nauk je to, da so mu pokorni celo nečisti duhovi?!
Za konec pa samo dve vprašanji v razmislek: Ali danes dovolj in kako molimo, da bi Bog v našem času obudil nove preroke?
In drugo: Ali se zavedamo, kako Bog v svojem usmiljenju tudi danes odstranjuje krive preroke, ki se sami vsiljujejo kot preroki, v bistvu pa vsiljujejo svoje zamisli, poglede in ljudi vodijo v nesrečo in pogosto tudi v propad?
p. Janez Sraka

Tretja nedelja med letom

Danes nas božja beseda vabi k razmisleku, kako naj skozi vse cerkveno leto stojimo pred skrivnostjo odrešenja, to je, Kristusovega učlovečenja, trpljenja, smrti in vstajenja.

Prva taka celostna drža je spokornost. Ta asketski izraz vsebuje celosten razpon odnosov, ki se nanašajo tako na naše telo, kot na naše odnose do bližnjih in do Boga samega. Treba je takoj povedati, da je spokornost zelo konkreten pojem, ki nas spomni na vrsto dejanj, ki jih tako ali drugače storimo vsak dan. Vzemimo razne odvisnike. Tisti, ki so zasvojeni z alkoholom, se mu morajo odpovedati, če se želijo pozdraviti, sicer jih telesno in duhovno uniči. Podobno velja za mamilaše. Če želijo preživeti, se morajo v dolgotrajnem postopku odpovedati mamilom. V obeh navedenih in podobni primerih pokora pomeni odpoved delovanju, ki vodi v telesno in duhovno propadanje, v smrt. Isto velja v primeru laži. Kdor laže zavestno v sebi in v bližnjem ubija eno najbolj odličnih sposobnosti našega uma, namreč spoznati resnico. In še bi lahko naštevali. Spokornost je torej zavestno delovanje, ki ponovno vzpostavlja vse tisto, kar z napačnimi, zmotnimi in grešnimi dejanji v sebi porušimo. Zato bi spokornost lahko imenovali zavestno skrb za dobro, ki smo ga že dosegli in je ogroženo ali celo uničeno.

Za nas kristjane pa spokornost, kot vračanje v predhodno doseženo dobro stanje ni dovolj. Mi smo poklicani k spreobrnjenju. In tu smo pred vprašanjem: h komu, v kaj naj se spreobrnemo, kam naj na novo usmerimo vse naše sposobnosti, celotno našo osebnost? In kako je to mogoče? Današnja božja beseda nam nudi največji okvir, obseg spreobrnjenja.

V prvem berilu smo slišali, kako je Bog poslal preroka Jona v veliko mesto Ninive, da prebivalce Niniv, ki so BILI očitno zadovoljni z grešnim življenjem v mestu, naj se preobrnejo. »Jona je začel hoditi po mestu, en dan hoda; klical je in pravil: »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!«. In Ninivljani so verovali Bogu, oklicali so post in se oblekli v raševino. Za spreobrnjenje je najprej potrebna vera v Boga. V tem primeru je to bilo spoznanje, da so zmožni spremeniti svoje življenje in sprejeti prerokovo oznanjevanje.

Apostol Pavel pa je kristjanom v Korintu postavil še globlji razlog za spreobrnjenje, namreč minljivost vsega, kar je na zemlji, tudi najlepših doživetij, spoznanj, najbolj ogrožajočih ali osrečujočih stanj duše ko je zapisal: »Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, tisti, ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki se veselijo, kakor da se ne bi veselili, tisti, ki kupujejo, kakor da ne bi nič imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega sveta mineva«. Apostol kristjane v Korintu spomni, da Božje kraljestvo preprosto presega največje dosežke kristjanov v zemeljskem življenju, celo lepoto, ki jo mož odkriva v ženi in žena v možu, ko živita v milostnem stanju zakramenta zakona.

Spreobrnjenje pa najbolj jasno opredeli Jezus na začetku svojega javnega delovanja: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Spreobrnjenje je najprej smiselno, ker je cilj jasen – Božje kraljestvo je blizu. Jezus pa tudi pokaže kako naj kristjani živimo držo spreobrnjenja – da verujemo evangeliju, torej Kristusu osebno, ker je On vsebina Veselega oznanila, Evangelija  Spreobrniti se, pomeni v vsem posnemati Kristusa, sprejeti njegov nauk, torej poistovetiti se s Kristusom in ga v vsem posnemati v njegovem delovanju. Kristus je namreč hkrati vsebina in izvršitev Evangelija. Ni namreč naključje, da evangelist Marko nadaljuje svoj evangelij z opisom, kako je Jezus poklical po tem govoru svoje prve učence. Apostoli so torej prvi in najbolj pristni, seveda, poleg Jezusove Matere Marije, vzori, kako v vsem posnemati Učenika.

Janez Sraka DJ

2.NEDELJA MED LETOM – LETO B – 2018

Bogoslužno leto je osredotočeno na dva temeljna dogodka v delu odrešenja Gospoda Jezusa Kristusa, namreč, na praznik Njegovega učlovečenja, na Božič in na velikonočno tridnevje, ko obhajamo Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje. Prvo obdobje se začne s 1. adventno nedeljo, drugo pa na pepelnico in se konča na Binkošti. Preostali čas bogoslužnega leta pa tvori 34 nedelj med letom. To obdobje se začne po prazniku Jezusovega krsta in traja do začetka posta ter se nato nadaljuje po prazniku prihoda Svetega Duha, po Binkoštih. Praznik Jezusovega krsta, ki je vedno v nedeljo, se ta nedelja šteje kot prva nedelja med letom. Tekom vseh 34 nedelj med letom verniki poglabljamo v tako skrivnosti učlovečenja Božjega Sina kot Njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Ob 34. nedeljah med letom se ob božji besedi poglabljamo v posamezne ključne tematike razodetja in v vsebine naše vere.

Danes, na 2. nedeljo med letom, nas božje beseda vabi, da se poglobimo v skrivnost, kako je Bog v stari zavezi klical preroke v svojo službo. Apostol Pavel nas v 1. pismu Korinčanom spomni na novozavezno dejstvo, da naše telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. V odlomku iz evangelija po Janezu pa smo slišali, kako je Jezus poklical svoje prve učence in se vprašali, kaj pomeni biti Jezusov učenec in kakšen Jezusov učenec sem jaz?

V stari razvezi je Bog na različne načine klical posameznike v preroško službo. V prvem berilu smo brali, kako je poklical mladega Samuela, ko se je pri učitelju Eliju uvajal v službo Bogu. Neke noči je Bog glasno, z Elijevim glasom v spanju poklical Samuela. Ta je stekel k učitelju in se mu dal na razpolago. Eli mu je trikrat odgovoril, da ga ni klical. Ko pa je Samuel tretjič prišel k učitelju, je Éli spoznal, da Gospod kliče dečka. In Éli je rekel Samuelu: »Pojdi, spi! In če te bo poklical, reci: ›Govôri, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša‹. S temi besedami je Eli poučil mladega Samuela, s kakšno notranjo držo naj se sam pogovarja z Bogom: »Govôri, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša.« Prerok je namreč najprej poslušalec in posrednik božje besede. Učitelj Eli po tem dogodku ni več poučeval Samuela, ampak je svojim sodobnikom predstavil novega preroka. Ni se vmešaval v Samuelovo preroško službo, ker jo je prejel od Boga, postal je božji učenec. Eli je sprejel novo dejstvo, da je namreč Bog Samuela sprejel v svojo šolo.

V novi zavezi je biti Božji, Jezusov učenec veliko več kot je starozavezno preroško poslanstvo. Biti učenec v novi zavezi izhaja iz dveh čisto novih dejstev: iz učlovečenja Božjega Sina in iz Jezusovega osebnega klica. Ob učlovečenju Božjega Sina je njegova božja narava stopila v našo človeško naravo in jo dvignila na novo raven. Človeška narava ni več zapisana smrti, ker v njej deluje Kristusova božja narava, ki je močnejša od smrti. In zato apostol Pavel z vso gotovostjo zapiše, da naše telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. »Da naše telo ni za nečistovanje« je tukaj mišljeno za delovanje izven božjega območja, izven Kristusove božje narave. Še več, z učlovečenjem Božjega Sina, je njegovo in naše telo tvorni, sestavni, konstitutivni del Odrešenikove človeške narave, ki sobiva z njegovo Božjo naravo. Po učlovečenju Božjega Sina naša človeška narava ni le capax Dei, ampak je v svojem bistvu učljiva za božje stvari. V novi zavezi je vsak človek po naravi sposoben postati Božji, Jezusov učenec, »ker se bodo vsi dali poučiti«, kot je napovedal prerok že v stari zavezi.

To teološko dejstvo izhaja tudi iz načina, kako je Jezus poklical svoje učence, kot smo slišali v odlomku iz evangelija po Janezu. Jezus je preprosto poklical vsakega učenca osebno in z vsakim vzpostavil – sicer na različne načine – oseben odnos. V tem odnosu je vsak apostol prepoznal čisto novo nagovorno moč v sebi. Ta nagovor je bil tako močan, da je vsak apostol v svoji notranjosti prepoznal novost, ki se ji ni mogel upreti. Med Učiteljem, Rabbi-jem in apostolom ni bil odnos kot je med učiteljem in učencem v smislu, da učitelj uvaja učenca v nova znanja in področja delovanja do katerih bi sam težko prišel. Odnos med Rabbi-jem in apostolom je bil veliko, neskončno več. Rabbi jih je uvajal v razsežnosti življenja do katerih sami nikoli ne bi prišli s svojim spoznanjem, kaj še, da bi jih osvojili.

Bistvo biti Jezusov učenec je bilo trajno in večplastno dogajanje v času Jezusovega javnega delovanja, ko so učenci v sebi prepoznavali, kako jim je odpiral razum za razumevanje Pisma, jih uvajal v dejavno obvladovanje zla, ko so izganjali hude duhove, jim odkrival, kako je bilo Učiteljevo obvladovanje trpljenja in pogumen vstop v smrtni boj zanje nekaj čisto novega, in vrhunec spoznanja, ki ga apostol Janez, ko je stal v praznem grobu, tako iskreno razkrije, da namreč še nista (Janez in Peter) doumela Pisma, da mora od mrtvih vstati! In kdo bi se mogel odpovedati takemu Učitelju in ne biti njegov učenec?!

Janez Sraka DJ

PRAZNIK JEZUSOVEGA KRSTA

Včeraj smo se poglabljali v skrivnost Gospodovega razglašenja vsemu človeštvu. Modri z Vzhoda v izročilu Cerkve predstavljajo v tiste može in žene, ki od začetkov človeštva pa vse do sodnega dne v moči naravnega spoznanja, lastne modrosti in osebne zrelosti pričakujejo Odrešenika. V to domeno pričakovanja Odrešenika, Mesije, lahko vključimo tudi vse zdrave prvine verovanja, kot so se izoblikovale v raznih verstvih in jih 2. vatikanski cerkveni zbor imenuje semena razodete resnice. Ker je vse stvarstvo Božje delo, človek pa na poseben način, saj je ustvarjen po Božji podobi, lahko rečemo, da je vse, kar je ustvarjeno, po svoji notranji logiki naravnano v Stvarnika, tudi zato, ker od Njega vse sprejema. Praznik Gospodovega razglašenja nas torej vedno znova spomni na to ontološko naravnanost v Stvarnika. Rojeni Mesija je tisti pravi Odrešenik, ki daje resnične in dokončne odgovore na vsa pričakovanja človeštva in vsakega človeka.

Danes pa praznujemo Jezusov krst v Jordanu. Ko je Janez krstil Jezusa v Jordanu, se je začelo Njegovo javno delovanje. Na zunaj, gledano zgolj s človeškimi očmi, je bil Jezusov krst sredi množice, vendar večina ljudi v množici ni opazila nič posebnega. Vse se je dogodilo med Jezusom in Janezom Krstnikom. Jezus je prišel k Janezu in ga prosil, naj ga krsti. Ta se je izgovarjal, da ni vreden, da bi ga krsti in mu rekel naj On, Jezus krsti. Po kratkem pogovoru je Krstnik popustil in krstil Jezusa iz Nazareta. Iz poročila o Jezusovem krsti pa izvemo, da je dogodek Janeza Krstnika v duši spremenil. Ko je Krstnik slišal še sporočilo iz nebes in videl prihajati na Jezusa Svetega Duha v obliki goloba, je v Jezusu odkrival nove mesijanske razsežnosti njegovega poslanstva in delovanja vse do konca svojega življenja, ki ga je zaključil z nasilno smrtjo. Janez Krstnik je iskreno javno priznal, da ni vreden, da bi odvezal jermen Jezusovega obuvala. Svojim učencem je govoril, da mora Jezus rasti, on, Krstnik pa se manjšati. Odposlancem iz Jeruzalema je odkrito odgovoril na vsa zastavljena vprašanja in dejal, on, Krstnik ni ne prerok. ne Elija ne Mesija. In dodal, sredi med vami pa stoji pravi Mesija. S to trditvijo je zaključil obdobje starozaveznih pričakovanj Mesije, ker je Mesija resnično prišel in začel novo, mesijansko dobo. V novi, mesijanski dobi v katero je vstopil, ko je krstil Jezusa, je svoje poslanstvo ocenil kot glas vpijočega v puščavi, vsaj v dvojnem pomenu. Prvi je ta, da duhovno stanje človeštva in posameznikom tako skromno in neobčutljivo za velika Božja dela, da se je Krstnikovo oznanjevanje zgubilo v človeški puščavi. Na svoj način pa se je Krstnik zavedal, da je njegovo oznanjevanje prešibko, da bi ljudem razkrilo pravo Mesijevo veličino in cilj. Po srečanju z Jezusom v Jordanu in potem, ko je slišal glas iz nebes, je Krstnik v sebi zaznal veličino poslanstva, ki mu ga je Bog zaupal, ko ga je poslal, da pripravi pot Gospodu.

O vsebini in pomenu Jezusovega krsta v Jordanu, torej o prvem velikem dogodku na začetku Jezusovega javnega delovanja pa naj veliko več pove sam Jezus, ko je med svojim javnim delovanjem govoril o Janezu Krstniku. Svojim poslušalcem in učencem je dejal, da ko so šli v puščavo, da bi videli Krstnika, so videli več kot preroka. Jezus je Krstnika opisal kot tistega, ki trden v svoji zvestobi Bogu in ga veter ne maje. Jezus je Krstnikovo pričakovanje mesijanske dobe postavil za vzor vsemu človeštvu. Njegovo osebnost, polno preroške razsežnosti, odprtosti in predanosti prejetemu poslanstvu, pa je označil kot najvišji domet človeške zrelosti ter modrosti, ker je bil največji mož, rojen iz žene. Vse to je o Janez Krstniku govoril resnični Mesija, ki ga je Krstnik pričakoval in ko je prišel je nanj pokazal.

Danes, na praznik Jezusovega krsta v Jordanu, ko se poglabljamo v skrivnost, kako nam ta dogodek razodevata tako Krstnik kot Jezus, se na kratko ustavimo še ob zaključni Jezusovi trditvi o Janezu Krstniku: »Povem vam: Med rojenimi od žená ni večjega od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v Božjem kraljestvu večji od njega« (Lk 7,28). Ta Jezusova trditev o Krstniku je za nas, majhne člane Božjega kraljestva na moč spodbudna in še bolj skrivnostna! Skrivnostna v smislu, da je Jezus svojim poslušalcem in tudi nam dejal, da kadar vsaj v zametkih, kot navdih sprejmemo njegov nauk, pričevanje, njegove drže v trpljenju, kadar ga v veri prepoznamo kot vstalega Gospoda, ki ga je Oče poveličal in, kadar prav tako verujemo, da Kristus po zakramentu krsta odrešuje človeštvo in posameznega človeka v Cerkvi, ki jo vodi Kristusov namestnik, je vera najmanjšega v Božjem kraljestvu bolj pristna in čista kot je bila Krstnikova, ker je vera člana Božjega kraljestva že uresničena in vendar ostaja vera.

  1. Janez Sraka DJ