Arhiv kategorij: Duhovnost

33. nedelja med letom

Ustaviš se, pogledaš, kaj imaš in kje si?

 

Naše življenje je potovanje. Na tem potovanju imamo različne darove, ki smo jih prejeli in  pridobili. Nekatere smo razvili in oblikovali, nekaterih ne. Mnogi ljudje ne uspejo vseh talentov in darov popolno razviti. Nekateri se izobrazijo in razvijejo darove in talente, a kasneje opravljajo druga dela.

Veselimo se in zahvaljujmo se za vse. To nam bo dalo upanja in poguma za naprej.

Božja beseda te nedelje nas spodbuja k temu, da znamo opazovati, preverjati in ovrednotiti prehojeno pot in se iz nje učiti.  Naše danosti so dar in ko nam je bilo dano življenje, smo  postali odgovorni za vse darove in talente.

 

Kdo bo naredil račun z našimi darovi in talenti? Naši delodajalci, bližnji ali sami? Če se postavimo pred ogledalo svojih darov in talentov, kaj vidimo?

V Božji besedi današnje nedelje nas Jezus uči in spodbuja, kako naj uporabljamo in živimo darove, ki so nam dani. Kaj smo že naredili in kaj bomo naredili  iz svojega življenja? Ljudje  se premalo oziramo nazaj na našo preteklost. In kako se oziramo?

Odgovornost za darove. Vsakemu človeku je Bog namenil mnoge darove.  Uresničujemo jih. Vsak dan prejemamo veliko darov. Ljudje se odzivamo nanje na različne načine. Odgovorno ravnanje z darovi, ki so nam dani, je naše življenjsko poslanstvo. Kristjan je človek, ki poskuša spoštljivo in z ljubeznijo sprejemati vse, kar mu daje življenje. Vse sprejema, ovrednoti in naredi iz vsega  čim več.

Ovrednotenje in zahvaljevanje. Zahvaljujemo se za vse in vsega se veselimo. V priliki je predlog, naj razmišljamo in odgovorno opazujemo rast svojih darov in talentov. Jezus nam želi povedati, da je koristno za našo osebno rast, da se zahvaljujemo Bogu za vse, kar smo naredili in kar se je zgodilo. Tudi za tisto se je potrebno zahvaliti, kar nam ni bilo všeč, a se je zgodilo. Neuspehi in porazi   vzgajajo in vznemirjajo. To ni slabo. Naj nas  oblikujejo. Ovrednotenje je v tem, da vsi naši darovi in talenti dobijo častno mesto v mozaiku naših dni. Se jih veselimo, se zahvaljujemo zanje?  Ne jezimo se nase, če jih nismo uporabili. Če se zahvaljujemo in veselimo darov, ki so nam dani, si utiramo pot veselja in radosti nad življenjem. Očitanja, da smo bili leni in nismo vsega naredili, nas vodijo na razpotja. Ali nas ustavijo ali nam dajo še več moči in duha za spremembe.  Potrebno je spremeniti način življenja, da bomo čas in darove bolj živeli.

»Če hočeš iti naprej, poglej  nazaj in spoznal boš pot za naprej.»  Zanimiv pregovor, ki nam pove, kako se učimo iz življenja in kaj vse nas spremlja. Tudi to je vsebina današnje Božje besede.

Ste v tisti skupini ljudi, ki objokuje preteklost in si še vedno očita, česa ni naredila in kaj bi morala narediti? Vam je žal za preteklost? Jo znate sprejemati takšno, kot je? Kje ima mesto v mozaiku vašega življenja? Če niste uresničili vsega, kar vam je dano, ali ste obtičali, da ne morete naprej v življenje? Iz tega, kar imamo, lahko naredimo le to, kar nam bo dano. Ni dobro, da smo preveč zahtevni. Tudi to nam govori prilika. Človeška modrost in Božja previdnost pravita, naj sprejemamo danosti in jih oblikujemo ter živimo iz njih. Naredimo iz njih največ, kar zmoremo. Prepustiti je potrebno ustvarjalno moč in Duha Kristusu in njegovim pomočnikov.

Preteklosti  se ne da spremeniti; lahko pa  gradimo boljšo prihodnost. Zapornik po vrnitvi iz zapora vpraša duhovnika, kako naj popravi škodo, ki jo je naredil sebi in bližnjim  v času pred prestajanjem kazni? Duhovnik mu je odgovoril: »Tvoj način življenja danes in v prihodnosti bo zacelil rane in vse, kar si slabega storil. Odpusti  samemu sebi; Bog ti je že odpustil. Delaj dobro, deli z bližnjimi, osrečuj vse okrog sebe. To je pot vsakega človeka.

 

Bog oblikuje z nami našo življenjsko zgodbo. Vse, kar nam je bilo dano,  postavimo v mozaik svojih dni. Darovi in talenti so Božji darovi, ki so nam dani v uporabo. Kaj smo naredili iz njih in kaj bomo v prihodnje? Veliko uspeha. Veselite se vsega.

 

Benedikt Lavrih

 

 

32. nedelja med letom

Zdrava kmečka pamet

Pogosto slišimo te besede. Stremimo in si želimo razsodnih, pametnih ljudi okrog sebe. Je pa modrost še vedno velika vrednota in dar in tudi za življenje potrebna?

V Božji besedi današnje nedelje je čudovit spev in opevanje modrosti. V knjigi modrosti imamo podobo modrosti, ki ni samo človekov dar, ampak Božji. Ni vsakemu dano biti moder. Ali se lahko modrost pridobi? Gotovo je to pot. Življenjske izkušnje nam pomagajo na poti k modrosti. Če bi se bolj učili iz vsega, kar živimo in kar smo preživeli, bi napredovali v modrosti.

Potrebno je iskati modrost. Imeti željo po modrosti, to je potreben in nujen korak.

Modrost je v svetu in v življenju. Modrost nas išče. Je človeku na razpolago. Pisec v knjigi Modrosti piše: »Našel jo bo sedečo pri svojih vratih» (Mdr 6, 14b). Človeku je bila ob stvarjenju dana modrost. Po njej ima posebno mesto in dostojanstvo. Kot imamo ljudje različna darove in talente, je tudi modrost med njimi. So nekateri, ki imajo veliko modrosti, nekateri pa druge darove.

Modrost je  v tem, da darove in danosti živimo, naredimo iz njih čim več in jih  delimo z bližnjim. Tako bogatimo sebe in svet okrog sebe.

V priliki o pametnih in nespametnih devicah je podoba našega življenja in nas ljudi. V življenju ni vedno »črno-bele tehnike odločitev«. Ni samo pametna ali nespametna odločitev. Ljudi ne delimo in jih ne postavljamo v samo dve skupini. Tako pametna in nespametna skupina devic se odloči v danem trenutku na način, ki so ga takrat zmogle. Ko so se odločile, so bile prepričane, da so se dobro odločile. Kasneje se je pokazalo drugače. A napake so potrebne in nujne. Včasih se iz njih naučimo veliko in celo več, kot iz dogodkov, ki so zelo uspešni in nimamo težav.

Srečanje z ženinom je podoba naše modrosti in odzivnosti na življenje. Ko se srečamo z življenjskimi dogodki, se preizkusi naša modrost. Vedno so novi izzivi, vsak dan nam Bog pošilja toliko različnih trenutkov, ko se je potrebno odločiti in narediti korak.

Pripravljenost v življenju –  je odprtost, da naredimo najboljše. Nikoli pa ne vemo, ali je to res najboljše. Bog nas tudi na tak način preizkuša.  Pripravljamo se na različne dogodke v življenju. Nikoli nismo dovolj pripravljeni. Ko se pripravljamo na različne dogodke, naredimo, kolikor se največ da. Vsega nikoli ne bomo storili. Dopustimo, da nam pri tem pomagajo bližnji in se učimo iz izkušenj preteklosti.

Modrost se odraža in izraža najbolj v načinu naše izbire. Modrost v vsakodnevnem življenju je izbiranje  poti, s katero osrečujemo sebe in bližnje.

Device je prihod ženina presenetil. Najbolj se preizkuša naša modrost in življenjska pripravljenost v trenutkih, ko nas dogodki presenetijo. Postavijo nas pred dejstvo, da se moramo znajti in ukrepati. Življenjskih presenečenj ne manjka. Nemogoče je, da smo nanje popolnoma  pripravljeni. Ali se znajdemo ali ne? Bežimo pred podobnimi trenutki ali pa jih sprejemamo z danostmi, ki jih imamo takrat in tam, kjer smo.

Kdo od ljudi lahko reče, da je dovolj pameten in da je zelo pameten. Kaj je modrost življenja? Vsak človek bi lahko pisal zgodbo svoje lastne modrosti. Vsak je prepričan, da je njegova pamet najboljša … Modrost je način življenja, je način izbire, je pripravljenost narediti iz danega trenutka največ in najlepše.

To zmoremo z odprtimi dlanmi pred Bogom. Bog daje, ko mi ne pričakujemo, in nas preseneča. Tako je tudi z modrostjo. Slišimo: »Bog mi je dal modrost.«

Kdaj je človek dovolj pameten?  Takrat, ko skupaj z piscem knjige modrosti reče:  » Sama hodi okrog in išče te, ki so je vredni, dobrohotno se jim pokaže na njih potih in jim pri vsaki misli pride naproti« (Mdr 6, 16).

Lavrih Benedikt

 

31. nedelja med letom

Častni naslov – strežnik

Pri slovesnosti, kjer vodi sveto mašo ugleden cerkveni dostojanstvenik, na začetku ali v uvodu v sveto mašo pozdravijo gospoda in mu izrazijo spoštovanje in dobrodošlico. Pri tem omenijo vse naslove, ki jih ima navzoči dostojanstvenik.  To so : častiti gospod, msgr, častni kanonik, gospod prelat,  častiti oče, visoka eminenca … in še kaj.

Če bi Kristus sedel v cerkvi, kako bi to sprejemal? Upam, sodeč po današnjem evangeliju, da bi se smejal. Če bi dal kakšno pripombo, bi bila v tem smislu, da smo vsi samo ubogi reveži, Božji otroci in prijatelji.

To, kar Jezus govori v evangeliju, nam je jasen dokaz, da bi bil proti vsakemu imenovanju in vsem častnim naslovom.  V cerkvi imamo določene službe in s pomočjo  teh naj bi  Cerkev bolj služila bližnjim.

Nisem prepričan, da  častni naslovi posameznikom pomagajo, da  še bolj delajo za Božje kraljestvo. Človeški naravi, ki je tudi domišljava, ugaja hvaljenje in imenovanje s častnimi naslovi. Kristus tega ni potreboval in je jasno povedal, kaj je kriterij za »naziv».

Govori o strežbi, o ljubezni, o bližnjih, o odprtih očeh za bližnje. Mnogi tiho in skromno delajo, nesebično delijo in živijo ljubezen. Ti ostanejo neopazni in to želijo biti.

Srečal sem že veliko uradnikov, ki imajo odgovorne službe, a so zelo preprosti in ljubeznivi.  Žarijo v preprostem in iskrenem pristopu k bližnjim. So tudi takšni, ki so pretirano ponosni na svoje sposobnosti in funkcije, ki jih opravljajo.

Domišljavost in nadutost nista privlačni. Zanimivo je, da je Jezus izbral besedo strežnik. Tako preprosta beseda. Velik je tisti, ki streže, ki pomaga. To je človek, ki ima odprto srce. Vidi potrebe bližnjih in prihaja k njim.

Jezus omenja različne vrste ljudi v družbi in nas s tem tudi prebuja, kam se bomo postavili. So ljudje, ki vidijo potrebe bližnjih in kaj bi bilo potrebno narediti ter imajo veliko idej, kako bi to naredili. Gredo v akcijo in pomagajo. So tudi nekateri, ki le pokažejo s prsti, kdo naj bi to naredil v tej družbi in kako. Kdo je odgovoren? Prelagamo naloge na druge. Izogibamo se …

Kdo ni naredil? Iščemo krivca, zakaj ni narejeno. Vprašamo, kdo je plačan za to delo?

Ko Kristus govori o tem, kaj je veliko v očeh ljudi, pripoveduje  o tem, da je človek bogat, ko ljubi. Naših že pokojnih mam ni nihče imenoval častite mame. Niso potrebovale tega naslova. Njihov način življenja in dela je bila nesebična strežba. Za mnoge mame lahko rečemo, da so bile in so ena sama ljubezen.

Odpri se človek, bodi strežnik! V našem narodu večkrat pogrešamo ljubečih, nežnih, dobrohotnih, srčnih strežnikov. Želimo biti »postreženi z ljubeznijo«. Kaj pa mi prinašamo? Najvišji naslov nas samih je »biti strežnik«.

Današnja zahvalna nedelja nas vabi, da vidimo, slišimo in opazujemo, kaj vse nam je Bog  v tem letu dal in postregel. Velika so njegova dela. Vsak dan  naj bo v nas hvalnica Bogu za vse, kar prejemamo. Bolj bomo pozorno opazovali, kaj vse nam Bog daje, več veselja in radosti bo v nas. Zahvalna nedelja je velika, ker je življenje dar in ker Bog nenehno daje. Hvalite, zahvaljujte se.  Slavimo Gospoda.

Benedikt Lavrih

 

30. nedelja med letom

Zakoreninjeni v  zapovedi ljubezni

Večkrat si postavimo vprašanje, kaj je najpomembnejše? V različnih obdobjih življenja se naši cilji spreminjajo. Kaj je največja zapoved življenja?

Ljudje v življenju iščemo najboljše poti, da bi bilo naše življenje čim lepše, udobno. Iščemo nova sredstva, pripomočke, da bi si omogočili ta cilj. Danosti so, ki nam pomagajo na naših poteh. Hvaležni bodimo za vse, kar nam pomaga.

Ste razmišljali o smernicah za dosego sreče in zadovoljstva v življenju? Imate drže za vaš vsakodnevni utrip življenja, ki vas usmerjajo, vodijo in jih tudi jemljete kot spodbude in vodila?

Pravila življenja, drže so potrebne. Zakoni in predpisi, zakaj jih imamo? In kako jih upoštevamo? Evangelij je poln drž, kako živeti in najti čim več lepega v vsem, kar živimo in smo. Jezusa so spraševali, učil jih je, kako živeti.

Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«

Jezus je izbral ti dve zapovedi, kot temeljni za življenje.

Jezus izhaja iz življenja. Ve, da smo ljudje del stvarstva. Bog nas je postavil v to bivanje in nam dal vse, kar imamo. Ena od zapovedi je ta, da se človek vedno vrača nazaj k izviru lastnega bivanja. Življenje smo prejeli od Boga. On je stvarnik in z njim se tudi naša zgodovina oblikuje in z Bogom Očetom Stvarnikom se oblikujemo in živimo. Brez njega ne gre in ne bo šlo. Jezus nas s to zapovedjo stalno spominja, da je življenje lepo, ker smo ustvarjeni po Božji podobi. Bog nas je postavil v ta svet in nas oblikuje. On je naš vir in izvir.  On daje moč in vse prihaja od Njega in vse se k Njemu vrača. V Bogu smo.

Bog nam je dal bližnjega. Moža in ženo je ustvaril in tako nas je postavil v skupnost. Človek je bitje odnosa. Še več, človek ima v sebi stremljenje, hrepenenje po ljubezni. Želi biti ljubljen. Jezus pravi, da je zapoved do bližnjega enaka zapovedi do Boga.

To je naš cilj in hrepenenje po ljubezni v nas samih. Človeško bitje in skupnost ne more bežati pred zapovedmi, ki so zapisane v nas. Človek se v vsej polnosti uresničuje, ko ljubi in ko je ljubljen.

Kdaj smo srečni? Ko smo ljubljeni in sprejeti, spoštovani. Če opazujemo življenje, se zavemo, da nas je Bog po ljubezni postavil v ta svet in da je v nas zapisal zgodbo ljubezni.

Obe zapovedi nas razveseljujeta in nam dajeta veliko življenjskega poleta. Imamo izvir in imamo  danosti. Vse je v ljubezni. Bog nas je imel rad in nam je dal življenje. Dal nam je bližnje, da živimo ljubezen. Vedno znova nas spremlja po različnih darovih, ki so izraz njegove ljubezni. Ne bežimo od ljubezni. V njej je naše polno življenje.

Vedno se je potrebno vračati k Ljubezni, ki ne mine.

Lavrih Benedikt

 

29. nedelja med letom – misijonska

Ko bo ljubezen do sebe dozorela …

Ali naj govorimo resnico? Ali se splača govoriti o resnici? Kdo še govori resnico? Podobna vprašanja krožijo okrog nas in so del nas.

Farizeji so Jezusa preizkušali v tem, ali je resnicoljuben. Želeli so ga  ujeti v besedi. Priznali so mu, da je resnicoljuben.

Iskrenost in resnicoljubnost sta vedno na preizkušnji. Če smo iskreni do sebe, vemo, da je resnica našega življenja in vsakega izmed nas tista, ki nas predstavlja in po njej smo to, kar smo. Ne moremo bežati pred resnico o nas samih, o našem bitju. Ne moremo je prikriti in skriti. Je v nas in dokler smo živi, je tudi resnica o nas takšna, kot je.  Ko umremo, pri slovesu se spomnimo resnice življenja, ki jo je živel pokojni. O njem govorimo in se zahvaljujemo za njegovo resnico.

Prav tako imamo resnico o naši skupnosti, v kateri živimo. Gibljemo se v  takšni državi, kot je. Ne moremo bežati pred njo. S tem, ko se vsak dan srečujemo z različnimi vprašanji življenja, se zavedamo, da je tako, kot je. Smo del skupnosti, pripadamo naši državi. S tem tudi pripadamo resnici naše države.

Ali nam borba z resnico  vzame preveč moči in duha?  Veliko državljanov in župljanov izgublja energijo in moč, ker vidijo resnico na svojevrsten način. Tisti, ki vodijo državo, vidijo resnico na drugačen način. Resnica naj bi bila ena. Je to, kar so dejstva, resnica?

Resnico oblikuje posameznik v sebi. Javno mnenje tudi spremlja in oblikuje resnice  življenja. Tudi odgovorni v naši državi naj bi oblikovali resnico po tem, kaj jim govori njihova vest. Kakšna pa je?

Ko slišimo sporočilo današnjega evangelija: »Dajte cesarju kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega,« smo povabljeni pred izredno stopnjo duhovne zrelosti in iskrenosti.

Če se le da, goljufamo. Obrtnikom ne plačamo računov po načinu, ki ga zahteva »pravični sistem naše države«. Če bi bila država striktno pravična in stremela po resnici na vseh področjih življenja, ali bi se tudi državljani vzgajali k resnici in pravičnosti?

Imamo tako veliko ljubezen do skupnosti, da ji damo to,  kar ji pripada? Premalo državljanov verjame v to držo. Mi krojimo pot, kako najlažje in najhitreje, zares ugodno priti do uspeha in sreče. Ali smo na poti iskrenosti do sebe in skupnosti?

Edini način je, da smo iskreni do sebe. Na tem področju imamo veliko dela. Lahko začnemo danes in ne bomo nikoli končali.

Kaj je iskrenost? To je ljubezen do sebe. Kdor ima rad samega sebe, sprejema vse, kar nosi v sebi, in to daje bližnjim. Resnico o sebi spoznavamo dan za dnem; je pot in trud. Ko bo resnica o nas samih spregovorila, jo bomo ponesli tudi v svet in življenje. Samo takšna ljubezen lahko doseže tudi skupnost.

Dajati cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega – za vse to je potrebna velika stopnja ljubezni. Kdo jo zmore? Tisti, ki jo ima v polnem pomenu do sebe. Jo živi, mu postaja uresničevanje življenja v odnosih do bližnjih in širše skupnosti.

Ljubezen do bližnjega, ki je v tem, da sebe spoštujemo in cenimo ter naredimo čim več za ljudi okrog sebe, naj dozori, da bomo tudi cesarju in Bogu dajali, ne iz obveznosti, ampak iz ljubezni. To je največji misijon vseh časov. Če se zavedamo na to nedeljo, kako svet kliče po ljubezni, se vse začne v srcu osebne ljubezni.

Lavrih Benedikt

 

 

28. nedelja med letom

 

Ste slišali vabilo ljubezni?

Duhovniki danes veliko vabijo. Vabijo starše, birmance, botre, prvoobhajance, bolnike. Vabilo je nujni del našega oznanjevanja. Jezus je tudi vabil in se ni naveličal.

Župnik je žalostno in trpko pripovedoval svojim kolegom, da je v času župnikovanja  napisal veliko vabil. Če bi se samo polovico vernikov odzvalo vabilom, bi bil drenj v cerkvi.  Na številna vabila  ni dobil odgovora, niti po telefonu ali mobi sporočilu.

Kako smo si različni. Gospa Tončka je dobila pismo. »Dolgo že nisem dobila tako lepega pisma,« je sproščeno povedala prijateljici. »Vedno so modre ovojnice in te me ne razveseljujejo.«

Karitas ji je poslal vabilo. Razveselila se je pisma, ki je bilo drugačno. V njem je bilo veliko želje po bližini, po prijateljstvu. Čutila je, da prav to potrebuje v tistih trenutkih. Vesela in presenečena je bila. Začutila je, da jo potrebujejo, pomagala bo v župniji. To ji je dalo neverjetno veselje. Dve leti  je vdova. S tem vabilom se ji je   odprla nova pot življenja. Njena pot žalovanja za možem se je spremenila v pot razdajanja bližnjim. Danes se gospa zahvaljuje Bogu, da se je odzvala na vabilo. Vesela in srečna je, da lahko pomaga in deluje v Karitasu.

Koliko vabil konča v košu za smeti?

Povabljeni smo, a se ne odzovemo. Niti ne odgovorimo. Najdemo čudne neresnične izgovore in uporabljamo laži. Ni nam všeč družba. Ne razumemo se z določenimi ljudmi, ki bodo na  slovesnosti, na katero smo povabljeni. Na vabilo se ne odzovemo. Obremenjeni smo, kdo povabi, ali je levi ali desni. Premalo vidimo, da je vabilo izraz spoštovanja in ljubezni. Ko prejmemo vabila, odgovorimo nanje s srcem, a ne z obremenjenimi mnenji ali držami.

Kralj je naredil vse, da bi ljudi povabil in da bi bila prireditev zanimiva in privlačna. Ni bilo odziva. Ni odnehal, poslal je pomočnike, naj še vabijo in gredo na različne konce.

Vabilo naj odpre srce. Tudi župnik, ki je napisal mnogo vabil, je vedno vlil v ta pisma ljubezen. Želel je, da bi ljudje bili deležni Božje ljubezni. Bojimo se vabil, kjer so nam naložene dolžnosti, naloge ali opomini. Zgodba o kraljevi zabavi je tudi Jezusovo vabilo. Kristus je vabil in še vabi. Kako slišimo njegova vabila? On nas vabi po Božji besedi, po njegovih darovih kruha in  vina, po Svetem Duhu.

Svatovsko oblačilo v odlomku je oblačilo, za katerim je in se tudi skriva človek. Oblačilo predstavlja naše srce, našo notranjost. Vedno, ko smo povabljeni, odpremo ali zapremo svoje srce. Lahko je naša obleka lesketajoča in dragocena, naše srce se ne more skriti. Z nobenim oblačilom ne moremo skriti svojega srca, ljubezni, ki je v nas.

Vse naše življenje je vabilo na pot ljubezni. Vabila, ki jih ljudje prejemamo in sprejemamo, so poti približevanja. Morda v kralju ni bilo dovolj ljubezni. Niso verjeli njegovi srčnosti.

Tam, kjer je ljubezen, tam je tudi druženje, veselje. Kako smo oblečeni na gostiji, niti ni tako važno. Danes je moderno biti v raztrganih hlačah na pogrebu na gostiji in v cerkvi. Na teh in podobnih srečanjih je bistvo naša srčnost, spoštovanje in ljubezen. Ljudje srce odpiramo bližnjim na različne načine. Nekaterim svečana in praznična obleka pomaga, da na tak način izrazijo ljubezen. Spoštujemo in radi imamo bližnje na tisoče načinov.

Bodimo povabljeni. Vabimo bližnje. Podajmo jim srce. Vsako vabilo je priložnost. K nam je prijatelj stegnil roko. Če ste povabljeni, pomeni, da vas nekdo spoštuje, ceni in želi biti z vami. Pa ne pozabite, Kristus še vedno vabi in kliče.

Benedikt Lavrih

27. nedelja med letom

Pri Jezusu ni zavrženosti

»Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove,» tako se končuje evangelij današnje nedelje.

Vsako življenje je neskončno velik dar. Dano nam je. Z njim so nam podarjeni mnogi darovi. Bog jih je položil v nas. V toku življenja smo pridobili nove darove in talente. Ali bomo v času življenja  izkoristili vse in zaživeli v darovih, ki so nam dani in smo jih pridobili?

Bogu hvala za vse, kar nam je dano in kar smo izkoristili in živimo. Čestitka tistim, ki hvaležno in veselo gledajo nazaj in so zadovoljni, da so prejete darove sprejeli in so jih zaživeli. Ni vsakemu dano. Morda je življenje prekratko, da bi uresničili vse cilje. Veliko ljudi ni imelo možnosti, da bi jih v vsej polnosti zaživeli. Še druga dejstva so, a ne očitajmo si.

O tem, kako naj še bolj izkoristimo svoje življenjske darove, je prav, da razmišljamo in naredimo čim več, kar se da. Nemogoče je narediti vse. Ne smemo imeti občutkov krivde glede preteklosti, ker s tem tudi ne bomo pomagali pri razvijanju svojih darov.

V družini sta se starša odločila, da bosta pustila kmetijo sinu, ki rad dela na kmetiji. Že od malega je pokazal zanimanje za kmetijo. Brat in dve sestri  niso pokazali zanimanja za delo na mali kmetiji. Mama in oče sta želela, da se  kmetija ohrani in sta  sinu izročila kmetijo. Po smrti staršev so se otroci med seboj skregali. Užaljeni, češ da starši niso bili pravični. Na žalost, ne vidijo in prepoznajo mnogih darov, ki so jih zapustili starši. Ne vidijo bratovih darov. Škoda, da se je njihova domača idila lepih odnosov spremenila v trpke in grde odnose. Podobne zgodbe so pogoste. Kaj se lahko iz njih učimo?

O tem govori današnji evangelij. V življenju nam je vse dano samo za neko obdobje. Veliko prejmemo. Vse moramo pustiti. Smo  oskrbniki življenja in vseh darov. Vse nam je dano samo za kratko obdobje življenja. Če ne  zmoremo, pustimo bližnjim, tistim, ki imajo možnosti, da darove razvijejo. Koliko je danes hiš in materialnih dobrin, ki propadajo prav zaradi tega, ker ne privoščimo bližnjim. Sebičnosti in požrešnosti  je preveč.

Zakaj ne bi pustili tistim, ki želijo delati in narediti iz svojih talentov več? Zakaj smo nevoščljivi in zavistni? Navsezadnje smo vsi odgovorni za vse, kar nam je v življenju dano. Naši darovi in odgovornosti so različni; z njimi naj bi sprejemali in živeli vse danosti.

Kristus daje zavržnemu vsebino. »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen.«

Rečeno je: »Saj iz tega nič ne bo.« Veliko je zavrženosti. Pristopamo k stvarem in ljudem po načinu ali je dobro in koristno ali ni. Materialistično pojmovanje je grobo. Zavzamemo se za to, kar nam koristi, kar prinese denar in včasih samo navidezno srečo. Božji in Kristusov pristop je drugačen.

Bog posega v življenje in v nas. Zgled. Vsi so bili prepričani, da zasvojen prijatelj nima možnosti preživetja. Odveč so bile vse napovedi in prerokbe. Bog se ga je dotaknil. Mi smo obupali, Bog mu je dal novo življenje. Danes je zdrav in nov človek. Kar je pri človeku že v smeteh, ima pri Bogu upanje in življenje.

Imate občutek, da niste uspešni, da vam ne gre? Krhkost in šibkost prepustite Jezusu.  Sami ne zmoremo. Ne poslušajmo okolice, ki ceni uspehe, nagrade, tekmovanje. Kristus vstopa k nam. Stopa tja, kjer smo mi že »pokopali« talente in darove. Pri Bogu ni zapuščenosti in zavrženosti. Bog v nas samih daje življenje prav tam, kjer mislimo, da ni več življenja.

Benedikt Lavrih