Arhiv kategorij: Duhovnost

7. velikonočna nedelja

Zapuščina in ljubezen

Z oporokami in zapuščinami imamo Slovenci veliko opraviti. Morda je najhujše, da se prav zaradi teh sorodniki med seboj skregajo in nastane veliko sovraštva. Škoda, da nimamo pred očmi bolj potrebno vrednoto dobrih odnosov, kot pa materialno zapuščino. Oporoka je lahko dar ali pa tudi prekletstvo. V družinah, kjer prevladuje želja po materialnem imetju in premoženju,  je gotovo več skušnjav, da zapadejo  v požrešnost. Tam, kjer  so ljudem bolj pomembni odnosi in razumevanje, izbirajo primeren način za razdelitev dediščine.

Kaj je za nas največja dediščina in oporoka? Sin v srednjih letih je v šali mamo vprašal: »Mama, kaj mi boš zapustila?» Mama se je nasmehnila in mu z vedrino na obrazu dejala: »Sin, ti si že vse dobil in nič ne pričakuj.« Začudeno je pogledal mamo. Pred nekaj leti je postala vdova in nekaj imetja je bilo še po očetovi smrti nerazrešenega. Mama  počasi in z veliko ljubeznijo pravi: «Z očetom sva ti dala življenje, vse imaš. Veseli se vsega, kar imaš in ne pričakuj še kaj več. To je največ.«  Ostal je brez besed.

V današnji Božji besedi, na sedmo velikonočno nedeljo, nam Kristus daje  oporoko, dediščino. Nihče še ni dobil tako dragocenega darila in zapuščine, kot jo daje Jezus Kristus. Kaj nam zapušča?

Večno življenje je največji dar, ki ga Kristus daje, in to je največja dediščina. On nam ga daje in nam odpira pot, kako živeti pot večnega življenja. Po  starših smo prejeli življenje, ki je tudi Božji dar. Po Jezusu Kristusu pa prejemamo večno življenje. Kaj nam danes pomeni večno življenje? »To pa je večno življenje, da spoznajo tebe, edinega pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.«

Eden od korakov  za pot  k večnemu življenju je pot k Njemu, želja po Njem, Jezusu. Deležnost večnega življenja je v tem, da smo z Njim, ki daje večno življenje. Večno življenje je v tem, da nam Bog daje svoje življenje. Njegova Ljubezen je stalna in nas vedno spremlja.  Imeti večno življenje pomeni, da Bog človeka vedno vznemirja in mu tudi po smrti pripravlja novo bivanje. Božja vsemogočnost in ljubezen je tako velika, da nam zagotavlja večno življenje. Božja ljubezen nima meja, je veliko večja in močnejša, kot si jo mi predstavljamo in kot jo izkušamo.

Spoštujmo in cenimo to, kar nam je bilo dano. Naši starši so nam zapustili bogato dediščino krščanskih vrednot, ki jih premalo cenimo in živimo iz njih. Pričakujemo dediščino, a nismo še doživeli in doumeli, kar imamo. Moj prijatelj z družino mi je pred kratkim zelo čustveno in doživeto pripovedoval: »Cenimo in spoštujemo vse, kar so nam zapustili starši, to je največja popotnica. Trudimo se, da gremo po stopinjah naših staršev. To je sreča in veselje. Rastemo iz njihove vere. Prav po starših smo ohranili vero kot veliki dar. Veliko nam pomeni.«

Kako mi ravnamo s tem, kar nam daje Kristus? Želimo krščanske korenine v naših drevesih življenja deliti z naslednjimi rodovi?

To so koraki za doživetje večnega življenja. Hvaležni bodimo za to, kar smo prejeli, in odprimo oči, da bomo bolj videli dediščino, iz katere rastemo in se oblikujemo. Jezusova dediščina je v nas, če smo jo spoštljivo sprejeli od svojih staršev in gradimo na njej. Današnji časi so drugačni, a Kristus je za nas z najmočnejšo dediščino večnega življenja vedno moderen in izzivalen. Jezusova oporoka je za vsakega izmed nas pogum in moč za vsak dan. Veliki množici v preteklosti je bila Jezusova oporoka večnega življenja vabilo in pot. Bomo sprejeli Jezusovo oporoko?  Bomo sprejeli Njegovo Ljubezen ?

Benedikt Lavrih

 

 

 

 

 

6. velikonočna nedelja

Neusahljiv tolažnik

Ljudje danes zaužijemo veliko zdravil.  Za mnoge bolečine potrebujemo zdravila. Starejša gospa je bila nezadovoljna z obiskom zdravnika, ker ji ni prepisal in dal zdravila. Vedno znova  doživlja, da ne more živeti brez zdravil. Ljudje smo se navadili na obilico  pomočnikov in v vsakem trenutku takoj iščemo pomoč morda na nepravi način ali pozabljamo na  neizkoriščene vire duhovnih in telesnih moči, ki jih imamo in so nam dani. Marsikaj bi ozdravili, če bi se obrnili na Božjega zdravnika.

Premalo črpamo iz narave in danosti, ki so v nas. Človek je duhovno bitje in prav zaradi tega ima v sebi veliko možnosti, da se ozdravlja in prejema moč in duha iz duhovnega sveta. Ko zmanjka energije, jo iščemo morda na nepravem naslovu ali celo zapravljamo veliko denarja po nepotrebnem. Narava nam daje veliko moči in duha, ki nas ozdravlja. Stvarstvo je Božje delo, je Božji tempelj in prav zaradi tega je v vsem veliko moči za življenje. Terapija za obremenjene ljudi je sprehod v naravo, vdihavanje zraka in objemanje dreves, ki imajo veliko energije in moči.

Kljub težkemu delu in slabim življenjskim pogojem so se ljudje tudi po enourni in več hoji ob nedeljah sprehodili v cerkev k maši, da so se naužili Božjega duha, ki jim je dajal telesnih in duhovnih moči za teden garaškega dela na kmetiji ali tovarni. Ni jim bilo odveč iti k sveti maši po prašni vaški cesti ali strminah. Bog jim je bil hrana in moč in vse. Tudi srečanje z bližnjimi sovaščani je bilo potrebno. Druženje v vaški gostilni je bilo potrebno za dušo in telo. Vse to in še druge oblike črpanja moči so ljudje imeli za nekaj popolnoma vsakdanjega in nujno potrebnega. Živeli so iz tega in to jim je dajalo pogum in voljo za vsakdanji  življenjski utrip.

Veliko izvirov duhovnih in telesnih moči imamo za vsakodnevno življenje. Potrebni smo jih. Kristus je v svojem času srečeval ljudi, ki so imeli približno iste ali podobne potrebe, kot jih imamo danes. Gotovo je, da smo danes  zahtevnejši in da življenje zahteva vedno več. K Jezusu so prihajali, včasih zelo sebično, samo zato, ker so ga potrebovali. Veliko so se z njim družili in ob njem črpali moč in duha. Kristus daje učencem duha in moči in jih na mnoge načine vodi in spodbuja.

Ko učencem pravi: » Ako me ljubite, ohranite moje zapovedi,« jim želi povedati, naj vstopijo v odnos z njim. Ljubezniv odnos je več kot samo prijateljski in spoštljiv odnos, ki ga imamo z vsakim človekom. Odnos daje moč in energijo. Kristus obljubi učencem celo Tolažnika Svetega Duha. Resnica naših vsakodnevnih izkušenj je ta, da plemenit in ljubezniv odnos daje človeku veliko več kot vsa zdravila tega sveta. Ko govorimo o odnosu z Jezusom, gre gotovo za odnos z Sinom, ki je eno z Nebeškim Očetom. Ta čudovita Božja Ljubezen prihaja po Kristusu do nas.

Pustimo Kristusa k sebi. Škoda je, da zametujemo njegovo ponudbo, njegovo roko. Nekdo je zapisal, da kristjani sploh ne »izkoristimo darov«, ki nam jih Kristus daje. Čudno se sliši, a je v tem veliko resnice. Priti nazaj h Kristusu, ne samo na obroke, ko ga potrebujemo, ampak redno in vsak dan. V evangeliju nas Jezus vabi v odnos, ki je močan in trden. Pogovarjati  se z Njim, vzeti nekaj časa vsak dan za nekaj besed ni menda problem pri obilici časa, ki nam uide in ga vržemo stran. Njegovi darovi in njegova beseda in še mnogi njegovi darovi so nam dani. Tako nam tudi na današnjo nedeljo Jezus obljublja, da bo še naprej z nami. Jezus se ne vsiljuje, prijazno prihaja do nas in  vabi.

Odnosi vedno dajejo veliko moči in duha. Skregani ljudje doživljajo, kako jim neurejeni odnosi pobirajo energijo. Če  so v sporu, jim je težko iti v službo. Veliko energije potrebujejo, če delajo in se srečujejo z bližnjimi, ki ne izžarevajo dobre in pozitivne energije. Vedno je zato potrebno opazovati odnose in jih graditi. Potrebno jih je očiščevati in skrbeti zanje. Lepši so, več moči in duha dajejo.

 

» Ne bom vas zapustil sirot; prišel bom k vam.«  Kdo nam  obljublja  zvestobo in stalno pomoč? Jezus. Veselimo se tega. Naše moči ne bodo pošle, če gremo k Njemu in smo z Njim. Jezus daje, kar dobiva. Vsemogočni Oče je dober. Zakaj po Jezusu Kristusu te dobrote ne vidimo in se ji odpremo?  Študent, mlad iskalec, je kratko izpovedal: »H Kristusu sem šel, ko sem ga potreboval. Doživljal sem, da mi odnos z njim ni dajal prave moči. Nisem vzel resno odnosa z Jezusom. To je isto kot v odnosu z bližnjimi. Če hočem rasti v odnosu do žene, je potreben čas za graditev odnosa in stalna skrb za ta odnos. To zdaj delam. Vsak dan sem povezan z Jezusom. Mnogo stvari se je spremenilo v mojem življenju. Resno sem vzel odnos z Jezusom in z ženo. Samo dober odnos daje vse.«

Benedikt Lavrih

5. velikonočna nedelja

Brez skrbi, imaš bivališče

Friderik je leta in leta služil in pomagal ljudem na kmetijah. Bil je hlapec, večkrat lačen, utrujen, spal je v hlevih. Nekateri kmetje so mu pokazali hvaležnost in so mu dali kaj za pod zob, obleko in ležišče v stari hiši. Mnogi so ga izkoriščali in pri tem še govorili, da je pijanec  in  nevreden spoštovanja. Friderik je kljub vsemu ostajal dober človek in pomagal bližnjim na različne načine.  Po Božji previdnosti in, smem reči, po Ljubezni je Friderik zadnja leta svojega življenja preživel v domu za starejše. Tu je doživel leta urejenega, dostojnega življenja. Veselo je pripovedoval: » Imam toplo posteljo, hrano, kozarec vina, sem najsrečnejši človek na svetu.«  Užival je v vsem, kar mu je bilo dano, in z veliko hvaležnostjo je sprejemal pozornosti bližnjih.

Kot prebiramo v današnjem evangeliju, je bilo tudi za Friderika bivališče pripravljeno. Bog ima za vsakega mesto in to naj nas tolaži. To ne doživljamo vedno, a upajmo in zaupajmo, da Bog na različne načine poskrbi. Veliko ljudi v Sloveniji in po svetu je bilo že v veliki krizi in stiski. Prihiteli so na pomoč dobri ljudje in pomagali. Kljub temu, da včasih pričakujemo, kaj bi lahko bilo in ni, se najdejo rešitve in se odpro vrata. Bog odpira in daje rešitve. Koliko ljudi sem že slišal, da so si v obupu  hoteli vzeti življenje, a je Bog našel rešitev in odprl vrata.

To je bivališče, o katerem govori Jezus. Imeti bivališče je veliko več kot streha nad glavo. To je doživetje, da smo sprejeti, spoštovani in ljubljeni. To je doživetje, da smo vsi na tem svetu v Božjih dlaneh. V Friderikovi zgodbi lahko vidimo, kako lepo Bog vodi in spremlja.

Kaj se bojimo, kaj se vznemirjamo, saj ima Bog za nas vse pripravljeno in urejeno.  Naše življenje bi bilo veliko lepše in mirjene, če bi to doživljali in imeli to vedno pred očmi. Kristus nam obljublja bivališče v tem zemeljskem bivanju in v življenju po smrti.

Kristus  je ljudem dal posebno mesto in spoštovanje. To je izrazil z besedami: »Jaz sem pot in resnica in življenje.«

Je z nami na naših poteh in  je del naše poti. Z nami išče resnico življenja in nam jo pomaga sprejemati. Kristus ni zunaj našega življenja. Je z nami in po čudovitih darovih življenja nas spremlja. Po njegovih darovih, zakramentih nam Jezus daje moč in duha za življenje in tako smo obogateni in boljši ljudje. Kristus je s tem, da je prevzel človeško naravo, nam vsem še posebej blizu. Z nami čuti, doživlja, sočustvuje in se bori.

Ko govorimo o Jezusu, ki je »Pot, Resnica in Življenje«, govorimo o vsem, kar nam je dano in darovano. Življenje vsakega človeka je Božji dar in Jezus nam ga oblikuje. Vraščeni smo v Njega, po Božji podobi, Zakramentih in po Svetem Duhu, ki nam ga daje. Če  poslušamo njegov nauk, nam oblikuje naš način življenja.

Jezus upošteva pot vsakega posameznika; sprejema resničnost in različnost vseh. Pred Kristusom  smo vsi enaki. V družbi smo večkrat obremenjeni s položaji posameznikov  in z njihovimi nazivi in poslanstvi. Pri Jezusu ima vsak človek mesto in to je zapisano v našo lastno Božjo zgodovino.  Vsem nam Bog pripravlja bivališča, ki so bivališča ljubezni. To  je največja in  velika pravica življenjskih dni. Za vsakega človeka na tem svetu je bivališče.

Ali se zavedate, da ni bivališča, če ni Božjega naročja?

Benedikt Lavrih

4. velikonočna nedelja

Vsi, dobri pastirji

Na nedeljo Dobrega pastirja vedno znova ugotavljamo, kako potrebujemo dobre pastirje v svetu: v družbi in Cerkvi. Ljudje si želimo dobrih voditeljev. V Cerkvi smo zaskrbljeni, da ni več duhovnih in redovnih  poklicev. Strahovi in skrbi nas objemajo, kaj in kako bo.  O kvalitetah dobrih pastirjev vemo veliko in so nam vedno znova predstavljene. Zakaj se danes  mladina ne odloča za  duhovniški, redovniški poklic? Premalo gorečih in ljubeznivih oznanjevalcev je v našem okolju. Goreča, navdušena ljubezniva prizadevanja za bližnje vedno privlačijo. V evangeliju je predstavljen voditelj, ki z vso pozornostjo, vnemo in srčnostjo skrbi za svoje ovce, svoje prijatelje.

Prava, nesebična ljubezen navdušuje in prebuja. To je temeljni izziv in klic za privlačnost duhovnega poklica.

Kdo naj se daruje za ljudi in bližnje? Je to res, da  manjka ljudi, ki bi se bili pripravljeni nesebično darovati za bližnje in se odločiti za to pot? Začetno navdušenje je nekaj časa močno, potem sledi naveličanost. Ali je preveč strahov, da ne zmorejo? Prepričan sem, da Bog kliče in da imamo veliko dobrih plemenitih kristjanov, ki bi lahko delili svoje darove in pomagali kot voditelji v skupnosti in ljudi vodili h Kristusu. Morda ne slišijo ali nočejo slišati Jezusovega vabila. Nekateri mislijo, da nimajo dovolj darov; strahovi so tudi prisotni.  Ne čutijo odgovornosti za skrb v skupnosti. Eni nimajo možnosti, da bi oznanjali.

Okolje je drugačno in direktno ne spodbuja duhovnih poklicev.  Študent, ki razmišlja  o duhovnem poklicu, je bil deležen norčevanja in zbadljivk.

Dobri katoliški zakonci, ob misli, da bi njihov sin vstopil v bogoslovje, z veliko žalostjo izjavijo: »Vse naredimo za Cerkev; to pa ne, da bi sin odšel v lemenat ali redovniško skupnost.« Katoličani v Sloveniji si marsikaj želimo. Pritožujemo se, če ni mlajših duhovnikov, prizadevanja, da bi bilo drugače, pa ni.

Manjka nam ljubezni do Kristusa in Cerkve. To je gotovo eden od vzrokov, ki je v ospredju. Za dobro delo v Gospodovem vinogradu potrebujemo ljubezen do Jezusa in Cerkve. Tudi to je res, da pri vstopu v bogoslovje Cerkev ne ponudi  duhovnikom  materialne gotovosti v obliki redne plače.

Duhovniški in redovniški način življenja je povezan  s preprostostjo in skromnostjo. Kdo si danes še želi tak način življenja? Tudi celibat je eden od vzrokov, ki vznemirja in zasenči navdušenje mladih fantov in deklet k odločitvi za redovniški, duhovniški poklic. Ni pa to edini vzrok, da nimamo več duhovnih in redovnih poklicev.

V mnogih kristjanih današnjega časa je veliko talentov in darov, ki bi lahko na mnogotere načine služili na poti oblikovanja in rasti duhovnih poklicev. Manjka močnejši Jezusov klic in več korajže. O duhovnih in redovnih poklicih se ne govori. Duhovniški in redovniški poklic ni predstavljen med množico vseh ostalih poklicev.

Kdaj človek darove  in talente in življenje usmeri in podari za bližnje in  za Cerkev? V življenju slišimo ali smo bili že deležni te izkušnje: »Vse bom naredil zate, ker te imam rad.« Premalo imamo radi sebe in bližnje. Ljubezen  naj nas priganja in prevzame. Kristusovo osebno povabilo in Njegova ljubezen, le-to premaga vse strahove in ovire.

Na nedeljo Dobrega pastirja poglejmo vase, koliko darov in talentov imamo, ki bi jih lahko delili in s tem postali še boljši oznanjevalci.  Pozabimo na čase, ko je bilo dovolj duhovnikov, ki so služili in delali po župnijah. Današnji časi kličejo vse kristjani, da vsak po svojih močeh in s svojimi darovi in talenti pomaga skupnosti. Vsak kristjan je povabljen in poklican, da na svoj način pomaga deliti ljubezen v skupnosti.

Naredimo iz tega, kar imamo, več. Jezus predstavlja, kakšen je dober pastir. Skrben je in čuteč za potrebe bližnjih, tudi tistih, ki jih ne pozna. Tu se začne pot za duhovne  poklice. To naj nam pomaga, da vemo, kaj Jezus želi in pričakuje od nas. Začnimo danes, odprimo svoja srca z vsemi darovi, ki jih imamo. Čuteče skrbimo drug za drugega v skupnosti in imejmo odprte oči še posebej za tiste, ki potrebujejo pomoč in ljubezen. Pojdimo na ceste, delavna mesta in ulice. Delimo ljubezen z bližnjimi. Vsi bomo imeli življenja v obilju. Po naših delih naj mladi spoznajo, da je lepo biti poklican in skrbeti za bližnje.

Benedikt Lavrih

3. velikonočna nedelja

  1. velikonočna nedelja

Prepoznavnost

»Temu se vidi, da je veren. Njegova dela govorijo.« Ljudje vidimo in verjamemo v  dejanja in način življenja in po vsem, kar vidimo, spoznavamo ljudi in bližnje, način življenja in vrednote. To se je dogajalo z učencema na poti v Emavs.

Učenca sta Jezusa prepoznala po lomljenju kruha in  po Njegovih besedah. Vse se je začelo v pogovoru . Njun pogovor ni bil vsakdanji. Kako zelo potreben in nujen je pogovor. Kaj vse se ljudje pogovarjamo? Tudi slabo govorimo, radi se naslanjamo na slabe novice, ki prihajajo iz ust do ust. Pogovor lahko naredi veliko slabega, lahko pa nam pomaga, da odkrijemo veliko lepega in dobrega.

Brez pogovora  si ne moremo predstavljati sveta in življenja. Po naših odnosih doživljamo tudi Božjo bližino. Učenca na poti v Emavs  sta se pogovarjala, raziskovala in  delila izkušnje. Kristjani naj bi tudi poglobljeno razmišljali o svojih pogovorih in o vsem tem, kar delimo s svojimi bližnjimi. Tudi vsaka podeljena beseda bližnjim, je Božja govorica.

Nas ljudje prepoznajo po tem, da govorimo o lepih in dobrih stvareh? Ali nas ljudje prepoznajo po  načinu govora, ki zna biti včasih neprimeren?  Naši pogovori in govori niso vedno  srčno toplo izražanje. Po našem načinu pogovora naj bi ljudje v nas spoznali Jezusa. Kristusova ljubezen po nas želi biti podarjena tudi bližnjim.

S  pogovorom sta učenca drug druga tolažila in se podpirala, kar je pomemben cilj pogovora. Kako se mi podpiramo med seboj? Tudi to je bilo čutiti, da sta bila zbegana in nemočna. Njuna drža je bila potrpežljiva in dobrosrčna. Njuna skrb, kaj se je zgodilo z  Gospodom, ju je zbliževala, da sta se tolažila in si pomagala. V življenju se večkrat zgodi, da nas stiske nekoga povežejo, ker vsi želimo na mnoge načine pomagati. Če hočemo najti ustrezen način pomoči, je edina pot, da se dogovarjamo in s tem tudi med seboj povežemo.

Ali se kristjani dovolj pogovarjamo o Bogu, o Jezusu Kristusu,  o vrednotah, ki nam jih daje Kristus? Prav na tak način bi tudi ljudem tega sveta bolj predstavljali Kristusa.

Po čem smo kristjani prepoznavni? Po vsakodnevnem življenju in našem delovanju na delovnih mestih in drugod. Žalostno je, da se včasih ne upamo niti predstaviti, da smo kristjani, kaj šele goreče živeti vrednote krščanstva.

Pot, po kateri sta hodila učenca, njun način pogovora, spomini in dvomi, vse to govori  tudi o naši poti prepoznavnosti. Smo na poti, najslabše je to, da nočemo biti prepoznavni in se nam zdi, da ni potrebno, da smo. So kristjani, katerih dela govorijo, da so kristjani.  Eni pa se predstavljajo kot kristjane, a njihova dela tega ne kažejo.

Tudi po našem načinu lomljenja kruha in sprejemanja Božje besede  svetu prinašamo Kristusa. Ali vas ljudje prepoznajo, da ste kristjani ali pa ste prav takšni, kot ostali? Tudi to je res, da prejemanje svetega obhajila vedno ne poseže tako močno v naš način delovanja, da bi nas bližnji takoj prepoznali in videli, da smo dobri kristjani.

Jezus se je trudil, da bi učencema dopovedal, kdo je On in naj ne bosta v skrbeh. Končno sta ga prepoznala po tem, po čemer je bil Jezus najbolj poznan. Po lomljenju kruha. Spomnila ste se zadnje večerje. V našem vsakodnevnem življenju ne vidimo mnogih znamenj, ki nam jih Kristus daje. Veliko Božjega gre mimo naših oči in ušes. Mnogih Jezusovih darov ne prejemamo in jih tudi s časom več ne vidimo.

Učenca sta tudi podoba iskalcev, ki ne vidijo in ne slišijo, kaj vse jim Bog govori in daje. O da bi bolj prepoznavali Božja znamenja v vsakdanjem življenju! Preproste, majhne pozornosti in darovi, največji  je življenje; to je Božja govorica vsakemu izmed nas in vedno znova. Učenca sta počasna za umevanje Božjih darov. Jezus je z njima potrpežljiv. Kako, da sta tako trda in me ne prepoznata?

Kolikokrat mi rečemo: »Kako to, da ne razume, ne vidi, ne spozna?»  Vsak človek ima svojo enkratno pot spoznanja Jezusa Kristusa. Pot v Emavs govori o množici kristjanov, ki danes iščejo Jezusa na zelo različne načine. Potrebno jih je potrpežljivo sprejemati. Če včasih mislimo, da so kristjani tisti, ki so ob nedeljah pri maši ali redno prejemajo zakramente, sta učenca predstavnika mnogih iskalcev, ki iščejo Jezusa na različne načine. Jezus je do njih zelo potrpežljiv. Kaže se jim na različne načine, da bi ga spoznali.

Po čem vas prepoznajo v vsakdanjem svetu in po čem vi spoznavate Kristusa?

Benedikt Lavrih

2. velikonočna nedelja

  1. Velikonočna – bela nedelja

»Velikonočna ponudba«

Ko poslušamo Božjo besedo druge velikonočne nedelje, lahko mirno rečemo, da so bile spremembe po veliki noči  na vseh področjih življenja. Najbolj se je poznalo Jezusovo vstajenje v skupnosti. Bili so povezani, vse so delili med seboj. To je skoraj idealna skupnost. O, da bi bilo vse to tudi danes. Apostol Pavel se zahvaljuje za izvir dobrote in ljubezni, ki je v Jezusu Kristusu. Vzhičeno in veselo pripoveduje o vsem  in se zahvaljuje za vse. Se kristjani zahvaljujemo za Jezusa Kristusa, ki nas na različne načine oblikuje in odrešuje? Podaljšajmo veselje velike noči v vsakodnevnem življenju.

Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Je bilo v nas veselje te dni? Smo se poglobili v čudež praznika, ki je posledica Božje ljubezni? Bog je z Jezusom Kristusom pokazal, da je v življenju najmočnejša Božja ljubezen in da ta premaga vse. Veselimo se vere in upanja, ki ga daje Kristus, in vseh darov, ki jih Kristus v teh dneh daje. Prepustimo se dogodkom okrog velike noči in se vživimo v učence in najbližje, ki so preverjali, kaj se je zgodilo in kaj vse to pomeni.

Kako živeti veliko noč vsak dan?

Velika noč je praznik največjega Božjega daru. Imenujemo ta dar  Milost Svetega Duha. To nam govori Jezus, ko nam in učencem daje Svetega Duha. »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Velik dar je in v veselje nam je, da živimo lepe in urejene medsebojne odnose. Koliko je danes ljudi skreganih in se navadijo na tak način življenja. Živijo v nemiru, tudi zaradi  neurejenih odnosov. Kristus je dobro poznal ljudi in tudi nas pozna. Prav v teh praznikih smo deležni daru Svetega Duha, da bi znali odpuščati in živeti lepe medsebojne odnose. Za reševanje sporov in napetosti med nami je potrebna Božja milost. Čeprav se ljudje trudimo, da bili v dobrih odnosih, je Sveti Duh tisti, ki v odnose prinaša moč, duha, ki ga človek sam ne more dati. Odprimo se Svetemu, Vstajenjskemu duhu, ki ga nam Kristus daje. Tako bomo odpustili  tistim, ki so nas prizadeli. Veliko ljudi še ne more odpustiti bližnjim in nosijo še naprej sovraštvo. Ne morejo se premakniti iz lastne zagledanosti in živijo v prepričanju, da imajo prav. Trmasto vztrajajo na svojem. Tudi vsem tem je potrebna milost Svetega Duha.

Vstajenje in pomen te besede za vsakdanje življenje je v tem, da se prepustimo Božjemu Svetemu Duhu in tako črpamo moč za boljše in urejene odnose. Najslabše je, ko ljudje nočejo prepoznati , da živijo v neurejenih odnosih in tudi trpijo zaradi tega. Spoznanje in priznanje slabih odnosov je prvi korak, ki potrebuje milost Svetega Duha.

Jezus nam daje prav v teh praznikih moč za odpuščanje. Svet bi bil  vstajenjski,  velikonočen, če bi se odprli daru Svetega Duha  in pustili, da nas On sam oblikuje. Velika noč je stalno prihajanje milosti v naše dneve, v teh dneh je milost še močnejša.

Ljudje stalno nekaj preverjamo  in hočemo priti na jasno. Tako  imamo pred seboj Tomaža, ki ga ni bilo tam in je hotel vse v živo videti in se prepričati. Tomaž je zastopnik vseh vernikov, ki se hočemo prepričati. Vas je velika noč letos v čem prepričala in vam utrdila vero? Ste zbegani in težko prepoznate znamenja, ki govorijo o Jezusovi prisotnosti?

Idealno bi bilo, da bi vsako leto bolj verovali v Jezus Kristusa. Tomaž naj nas vznemirja, da se zavedamo, kako je naša vera skrivnost in resničnost dogodkov, ki jih vsak dan živimo in preživimo. V vsem je Božja navzočnost: včasih vidna, včasih nevidna. Odprimo oči in še druge čute.  Je Tomaž  iskalec, ki  gleda na vse, kar Bog daje, z površnim pogledom?

Eden od najmočnejših darov velike noči je mir. Kristus deli mir in ponavlja Mir vam bodi. Ste vi mirni? Ali sploh veste, kaj je mir? Ali ste se tako navadili na nemir, da si ne predstavljate, da bi lahko bilo drugače?

Zakaj Kristus podarja mir?  Morda zaradi tega, ker je za srečno, uspešno in kvalitetno  življenje potreben  oseben in zunanji mir. Kam postavljam mir kot vrednoto? Koliko naše osebno življenje potrebuje miru?  Odgovor je naš oseben. Če smo v miru sami s seboj, je to eden od korakov, ki nas odpira za dobro srečanje z življenjem in z vsemi nalogami, ki ih imamo.

Kristus je eden od izvirov in virov  miru. Mir, ki nam ga daje v velikonočnem času, je mir, ki premaga strahove; v preizkušnjah in stiskah je še posebej dobrodošel.

V velikonočnem času smo pred obiljem Kristusovih darov. Je ta ponudba za nas prevelika, premajhna, ali je ne zmoremo, smo se preveč ustavili ob velikonočnih jedilih? Jezus pa nam deli, ponuja, daje, spodbuja: »Prejmite Svetega Duha.«

Benedikt Lavrih

Velika noč

Veseli se, veš zakaj?

Ne bom se bal jutrišnjega dne.

Vsako jutro je vstajenjsko jutro. Moje srce bo prepevalo Aleluja.

Življenja ni konec: je neskončni  vstajenjski dar.

Praznik življenja in praznik ljubezni sta objela svet, človeka in stvarstvo.

To je naredil  Jezus Kristus, On, ki je videl smisel v nemogočih stvareh.

On, ki je z ljubeznijo do nas premagal smrt in nam pokazal pot upanja in smisla.

Velika noč daje življenju vsebino in smisel. Ne boj se življenja!   Upanje za jutri je v sprejemanju današnjega dne in v veselju, da se v Božjih dlaneh prebujamo v nov dan. Z Božjo ljubeznijo nam je dana vera v večno ljubezen.

Kristus, po Očetovi ljubezni zmaguje in dviga.

Velika noč sprejema naše padce, spreminja smer življenja, prižiga Luč. Ne pusti nas na tleh.

Življenju reci da. To je velika noč. To je praznik, ko vse zemeljske težave ostanejo rešene za vse čase. Odpove človeški nesmisel in nastopi Božja zmaga. Na veliko noč se zavedajmo, da so človeški uspehi tega sveta prehodno naprezanje človeka, edini uspeh je smisel življenja in upanje v ljubezen, ki je večna.

Dajmo, navdušimo se ob Božjemu čudežu! Veselimo se Kristusa. Velike noči brez Kristusa ni.

Imate življenje, imate Kristusa, praznujte veliko noč!

 

Benedikt Lavrih