Arhiv kategorij: Duhovnost

16. nedelja med letom

  1. nedelja med letom

Greh – vzgojitelj

Ločena gospa  je slišala, da sodelujem v pripravi na zakon in mi je svetovala, da bi bilo dobro in modro povabiti na srečanje z bodočimi zakonci tudi tiste, ki imajo težke in negativne izkušnje in doživljajo poraze na področju odnosov in zakona. Ko sem ta predlog omenil duhovniku, ki je odgovoren za  priprave, je odločno in jasno povedal, da ločeni ne morejo sodelovati na pripravi na zakon. V mojo glavo je prišla misel: «Zakaj se kristjani bolj ne vzgajamo tudi iz težkih in negativnih izkušenj in tudi grešnih dejanj?« Kot da jih ni in se lahko vzgajamo samo iz dobrih in zglednih primerov. Ali se bojimo greha ali ga ne priznamo kot del našega življenja?

Prilika, ki jo bomo slišali na današnjo nedeljo, govori o tem, da na polju zraste poleg zdravega dobrega klasja tudi ljuljka, ki je plevel in tega ne potrebujemo in nam ni všeč. Spodjeda klasje in preprečuje rast. V svetu si na vseh področjih prizadevamo, da tujke odstranimo in naredimo svet urejen, čist, perfekten. V naravi, v ljudeh, vse, kar ovira rast, je potrebno odstraniti ali narediti vsaj takšno, da ne dela škode. Po eni strani zelo stremimo po tem, da bi bilo vse lepo, urejeno in zdravo, a po drugi strani so človeške napake žive in nas ne bodo zapustile.

Napake, grehe, stran poti, vzemimo resno. Po njih se lahko marsikaj naučimo in tudi preprečimo da se stvari obrnejo na boljše in se ne ponovijo. Pregovor, da se ob napakah učimo, je spodbuden in bi ga bilo potrebno zelo resno  vzeti. Dejstvo je, da celo ponavljamo napake in se počasi učimo in vzgajamo. Veliko je odvisno od našega značaja in izkušenj. Nekateri bežijo pred napakami. Eni jih ne priznajo. Mnogi iščejo vzroke v bližnjih in si nočejo priznati, da so sami tudi krivi za napake in stran poti.

»Moral sem narediti veliko napak in sem se tudi vzgajal in prekalil.« Ta misel mladega fanta daje  tudi napakam vzgojno pot. Naše napake in grehi nas ne smejo streti. Rastejo na naši njivi, kjer je vse mogoče, takšne in drugačne izkušnje. Naj nas ne bo strah priznati in sprejeti napake. Zahvaljevati se je potrebno za grehe in napake, ker so tudi podarjene v šopku vsakdanjosti. Veliki duhovni voditelji pravijo, da so prav grehi izviri milosti: Bog nam daje, da spoznamo sebe in svojo pot. Bog nam tudi pomaga, ko se borimo z lastno ljuljko in napakami.

Jezus nadaljuje svoje pripovedovanje z drugo priliko, kjer nam pove, da je nebeško kraljestvo podobno gorčičnemu zrnu in kvasu. Ena od podob in razlag nebeškega kraljestva v nas je, da dobrota in ljubezen in vse Božje v ljudeh ima rast in prihodnost. Lahko se ob malih spoznanjih in napakah veliko naučimo in gradimo lepši svet. Dopuščamo, da se Božje v nas razrašča?

Prepustimo se Jezusovim spodbudnim besedam in vsem dobrim vplivom.  Bolj in bolj se prepustimo dobroti in ljubezni, ki nam jo daje svet in je v nas po Božji ustvarjalnosti; smo na poti dobre žetve. Vse dobro v nas bo obrodilo veliko sadov. So tudi sovražniki tega sveta. Tudi ti so dar. Ne vidimo jih vedno v tej luči. Če pa jih vzamemo kot  drugačne danosti na naših potih, bodo tudi oni vzgojitelji in nam lahko pokažejo pravo smer v življenju. V življenju nam je vse dano, da utrjujemo dobroto in ljubezen. Morda še nismo pomislili da se je še potrebno učiti in rasti iz dogodkov in trenutkov, za katere najmanj mislimo, da nam želijo še veliko povedati za našo duhovno rast.

Benedikt Lavrih

 

 

 

 

15. nedelja med letom

Semena padajo, kaj pa  zraste?

 

Imate občutek, da ste vedno boljši človek? Ste zadovoljni sami s seboj? Opazite napredek v vas samih in se veselite vaše samopodobe?

 

Človek, ki želi  napredovati v sebi, se nenehno vzgaja. Kdor ima sebe rad in želi oblikovati samega sebe, je vedno živ na »vzgojni njivi samega sebe«.

 

Prilika o semenu, ki nam jo Jezus danes predstavlja, nas nagovori na različne načine. Ker je čas počitnic, bo morda več časa za razmišljanje o tem, kdo ste in kaj se dogaja v vas. Ste že razmišljali o samovzgoji?

 

Sejanje različnih semen v obdobjih življenja pomeni, da so nam bili dani mnogi vzgojitelji, ki so nas spremljali in nam z zgledom posredovali vrednote in način življenja. Kako smo vse sprejemali in dojemali in vsrkavali vase? Je to postalo del našega življenja in vrednot?

 

Naj bi se vse življenje, v vseh obdobjih življenja, vzgajali in se oblikovali. Naša osebnost je nekaj lepega in dobrega; so pa tudi lastnosti v njej, k potrebujejo pozornosti, oblikovanja, spreminjanja in nadzorovanja.

Ko smo bili otroci, so nam starši in vzgojitelji povedali, kaj naj delamo in naredimo, da bo dobro za nas in za bližnje. Pride čas v življenju, ko se sami vzgajamo in oblikujemo.

 

Kaj  naredimo iz samih sebe? Na našo zemljo, v nas, padajo različna semena. Obdani smo z mnogimi ljudmi, javnimi mnenji, neštetimi vplivi.  Kaj vse to v nas povzroča, kaj se dogaja v nas? Nas to vzgaja, utrjuje v dobrem? Ostajamo močni v svojem dobrem in Božjem bistvu? Ali hitro pademo pod vpliv drugih? Postavljeni smo pred mnoge odločitve in izbire.

Cilj vzgoje je tudi v tem, da znamo izbirati, kaj je za nas  najboljše.

 

Na poti samovzgoje nam pomagajo tudi naši bližnji. Če jih skrbno opazujemo, v njih lahko vidimo ogledalo svojega načina življenja in navad. S tem vidimo, kaj nam je všeč in česa ne moremo sprejeti. Dobro je, da se z njimi pogovarjamo. Iskrena izmenjava nam tudi pomaga pri izboljšanju značaja. Tako obrodijo različna semena različne sadove. Potrebno jih je videti, se jih zavedati in se jih razveseliti.

 

Razočarana mama pripoveduje, kako je žalostna, ker  otroci niso tako sprejeli vrednot, kot sta jih z možem poskušala posredovati. Njena prijateljica jo  tolaži in ji pravi: »Ne skrbi, gotovo bodo enkrat prepoznali, ali pa vsaj spoštovali, da sta jim želela dobro in bodo začeli rasti iz vajinih korenin. Morda ti tega ne boš deležna, pa vseeno, posejano je bilo in enkrat bo obrodilo sad. »

 

To je tudi resnica naših dni. Mnogi nismo bili dovolj zreli in nismo doumeli, kaj so nam vzgojitelji povedali, ko smo bili majhni in še nebogljeni za sprejetje vrednot ali načina vedenja. Naša zemlja ni bila dovolj zrela, da bi obrodila sad. Izkušnje govorijo, da mnogokrat šele v zrelih obdobjih življenja spoznamo, kaj so nam starši dajali in nas vzgajali.

Dejstvo je, da   pri vzgoji določene vrednote in način vedenja hitro sprejmemo in postanejo del nas, za druge pa je potrebno več časa. Sadovi vzgoje so živi in  navzoči, saj je v njih veliko ljubezni vzgojiteljev in staršev.

 

Jezusove besede: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano.«

 

Tudi to je res pri našem razmišljanju o vzgoji. Ni vedno vsem dano vse.   Ljudje se vzgajamo počasi. Tudi preveč in prehitro pričakujemo rezultate. Premalo vidimo, kaj  imamo v sebi, kaj že rojeva sadove. Ne smemo pozabiti tudi na to, da bo še veliko semen v nas obrodilo sadove. Rastejo, se razvijajo, pričakujmo sadove. Brez velikega Vsemogočnega Boga, ki ustvarja tiho in skrivnostno, si ne predstavljajmo sadov. Opazujmo sadove, veselimo se jih in čakajmo. Še bo zrastlo.

 

Benedikt Lavrih

 

 

 

 

 

 

 

14. nedelja med letom

  1. navadna nedelja

Božja bližina in počitek

Je to res, da Božja bližina človeku daje počitek in mir in sproščenost?  Poletni meseci naj bi bili tudi za to, da si naberemo novih moči, da si vzamemo oddih. Človek ni motor, ne zmore vsega. Kristus pravi v današnjem evangeliju: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vam bom dal počitek.«

Poznam prijatelje, ki si vzamejo čas med počitnicami tudi za duhovne vaje. To so dnevi zbranosti, ko prisluhnejo notranjemu svetu in Bogu. Kraji, kjer so duhovne vaje, so v naravi, malo odmaknjeni od vsakdanjega trušča. Udeleženci pripovedujejo, da so bili zelo veseli in zadovoljni in je bila zanje močna duhovna obogatitev.

Če bi doživeli, da Jezus daje počitek, bi med počitnicami bile cerkve tako polne, kot so posejane z mnogimi kopalci naše obale.  Zgodi se prav nasprotno, saj je med počitnicami veliko manj ljudi v cerkvi in mnogi verniki pozabijo na sveto mašo. Velikokrat se pošalimo,  da je med počitnicami Bog na počitnicah. Škoda, da mu tako čudno zapremo vrata prav v času, ko nam želi morda na poseben način spregovoriti.

V čem in kako nam Jezus daje počitek? Najprej je potrebo imeti pred očmi, da je Bog vsepovsod in v vsem stvarstvu. Sveta Trojica, Bog Oče in Sin in Sveti Duh nenehno delujejo in se razodevajo v celotnem stvarstvu. Kristus je prisoten ne samo v podobi  posvečenega kruha, hostije, ampak je prisoten  tudi po njegovih darovih, ki jih prejemamo in imamo. Poglejte okrog sebe in se razveselite z besedami iz današnjega prvega berila: »Silno se raduj hči sionska, vzklikaj, hči jeruzalemska! Glej tvoj kralj prihaja k tebi, pravičen in zmagovit.« Tiho in mirno sedenje v cerkvi in razmišljanje, prepuščanje Jezusu, to je duhovni počitek.

Da, Bog je blizu. V času počitnic se ustavite in opazujte, kako je blizu. Jezusovo povabilo, naj pridemo k njemu, pomeni  to, da ga vidimo in slišimo v vsem stvarstvu, kjer je živo navzoč. Če bi v času počitnic bolj poslušali svoj notranji svet, kaj se dogaja v nas, bi spoznali, da je veliko dobrega. Nismo slabi. Čudovito je doživetje, ki nam ga daje Jezus, da smo dobri in lepi ljudje. Ko se umirimo in slišimo vest, spoznamo, kaj nam je potrebno spremeniti v življenju. Lepo je po počitnicah začeti z novimi načrti in z Božjo pomočjo narediti več dobrega zase in za bližnje.

Kakšen je Jezusov počitek? Najprej se je potrebno Jezusa zavedati v nas samih. Ali ste že kdaj razmišljali, da je Jezus tukaj z nami in je v nas? Prisoten je v dobrih odnosih, darovih, ki nam jih je On sam dal in so v nas. Sedenje ob obali, poslušanje valov, čutenje rahlega morskega vetra in slan okus morja, tako in podobno se prebuja Božji svet v nas. Zelo dobro in čudovito je, da se naš svet preseli v čudovit svet lepot.

O da bi v letošnjih počitnicah večkrat rekli, kako je Bog velik v vaših dneh. Čim bolj doživimo Boga, več miru je v nas. Božja bližina daje tako duhovno in telesno moč. Včasih je dovolj kratek obisk cerkve in objel nas bo Božji mir.

Zaradi izgorelosti je gospod direktor ostal pet tednov v bolnici. Težko mu je bilo to sprejeti, a je med zdravljenjem dejal: »V tišini in miru mi je Bog spregovoril in mi dal spoznanje, da nimam sebe dovolj rad.« To je največje spoznanje v zadnjem obdobju življenja. Zdaj vem, da Bog človeka umirja in  mu daje počitek. Prepustiti se je potrebno.« Ta gospod se je po posebnem načrtu, ki ga je Bog za njega pripravil, odločil in sledil Jezusovemu povabilu. Prepričan je, da človek ne sme ubiti in pozabiti na duhovno plat človeka, kajti tam je jedro našega življenja.

Ljudje na koncu počitnic rečejo: »Hvala Bogu, odpočili smo se. Gremo naprej.« Kako so pa njihove duše? So duhovnega človeka v sebi nahranili, so šli na dušno pašo?

Notranji duhovni svet daje usmeritev našim dnem. Zakaj se ga tako bojimo ? Izkušnje pripovedujejo, da je nujno ustaviti se in poglobiti v naš notranji svet. Kdor želi narediti dobre načrte in korake v prihodnost, je edina pot, da prisluhne notranjemu glasu dobrote in jo  znova obnovi in utrdi.

Slišite  Jezusovo povabilo ?  »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene,

ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste počitek svojim dušam;

Kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

 

Kristus želi biti z nami na počitnicah in ne bo nadležen. Ne bo zahteven gost, spremljal nas bo. Utrujenost in obteženost,  zaradi katere imamo počitnice nam bo pomagal sprejeti na drugačen način.  Vse je odvisno, kaj boste vzeli s seboj na počitnice. Bo Jezus,  med vsemi drobnimi in  velikimi, potrebnimi in nekoristnimi pripomočki za počitnice ?

 

Benedikt Lavrih

13. nedelja med letom

  1. nedelja med letom

Odločiti se, vsak dan

Se hitro odločite? Vam izkušnje iz preteklosti ob odločitvah govorijo, da ste se dobro  odločili in so bile dobre?  Odločitve so pomembne, saj oblikujejo in usmerjajo naše življenje.

Tudi pot krščanstva je pot stalne in ponavljajoče se odločitve. Za krst so se odločili naši starši in botri. Po krstu uresničujemo  življenje kristjana na različne načine. Odgovornost, kako živimo kot Kristjani, prevzema vsak zase.

V evangeliju te nedelje nam Kristus postavlja izziv in vprašanje, kako se odločamo za krščansko pot? Kaj smo pripravljeni narediti, da bi bili dobri kristjani. Kako močni in zavzeti, goreči smo v odločitvi za Kristusa?  Naš način življenja odraža krščanskega duha.

Kristus je zahteven. Želi, da se z vsem bitjem odpovemo in se predamo Njemu. Kdo to zmore? Duhovniki in redovniki na poseben način, saj se tako odločijo in odpovedo vsemu. Veliko mož in žena zelo zavzeto živi krščansko, trudijo se in so dobri kristjani. Veliko je prizadevanja in duhovnega iskanja pri mnogih ljudeh.

Starejši gospod, ki se predstavlja kot tradicionalni kristjan, pripoveduje:

»Starši so bili verni in to tradicijo nadaljujemo. Tradicijo je potrebno nadaljevati. Otroci so prejeli zakramente. Kot starša sva jim to omogočila, zdaj se odločajo po svoje. Ne hodijo v cerkev. Midva sva svoje naredila. To je za naju pomembno.»

Teh vrst kristjanov je med nami veliko. Njihova odločitev izhaja iz tradicije. So kristjani in se radi predstavljajo s tem, da imajo zakramente. Tudi v krščanstvu je tako kot v mnogih klubih, društvih, organizacijah. V teh so vedno ljudje, ki se popolnoma vključeni  in popolnoma pripadajo skupnosti ali organizaciji. So predani in poleg članstva v skupnosti se zavzeto prizadevajo za skupnost. O tej zavzeti pripadnosti in navdušenju govori Jezus.

So nekateri, ki so prejeli samo krst in ostalih zakramentov niso prejeli. So takšni, ki ne živijo zakramentalnega življenja, so pa navdušeni nad  naukom in se trudijo živeti krščanske vrline. Uresničujejo zapoved ljubezni in to jim je dovolj.

Nihče ne more reči, da se različne vrste kristjanov in vernikov ne odločajo za Kristusove vrednote. Odločitev za Kristusa se odraža v nas v različnih oblikah in načinih. Je Kristus preveč zahteven? Je zahteven, a želi, da po svojih močeh vzamemo resno odnos do krščanstva in do Cerkve, do skupnosti in bližnjih. Jezusov kriterij je ljubezen. Ali uresničujemo zapoved ljubezni in kako?

Odločitev je potrebno vedno znova utrjevati, tudi preverjati. So nekateri ljudje, ki se odločijo in se z vso predanostjo in vneto vključijo v neko delo. Zopet drugi ljudje potrebujejo čas za zorenje v odločitvi. Odločamo se po svojih močeh in možnostih.

Kaj nam pomaga, da se odločamo bolj zavzeto in odločno za Kristusa?

Odločimo se za nekaj kar nam  je privlačno

Vam je Kristus privlačen? Ljudje se odločamo za nekaj, kar nas privlači in vidimo v neki stvari korist ali nekaj, kar nas osrečuje. Kaj vse ljudje naredimo in se posvetimo mnogim stvarem. Vzamemo si čas za telesno nego, zabavo in še mnoge stvari. Presedimo veliko ur pred televizorjem. Če je naše krščanstvo samo dodatek in tradicija ter ne doživljamo v njem življenjske pomembnosti,  nam ne bo dajalo spodbud za Jezusa. Kako Jezus privlači in kaj  si od njega želimo? Kaj vas privlači pri Jezusu? Zakaj se odločite za Njega ?

Naša lestvica vrednot

Dejstvo je, da ima vsak človek nekaj na prvem mestu, na drugem in tako naprej. Lestvica vrednot našega življenja se spreminja, saj je to povezano z okoliščinami in načinom življenja. Kristus ni dejal, da je Njegova pot na prvem mestu. Je ena od poti in ko nas vabi, da bi lahko imeli življenje v obilju, nam postavi vprašanje, kaj nam je bolj pomembno. Kaj postavljate na prvo mesto? Imate lestvico vrednot? Je na njej Jezusov način življenja?

Dobre izkušnje spodbujajo 

Ste veseli in navdušeni kristjani? Če imamo dobre in pozitivne izkušnje krščanstva in se ga veselimo, je to dobra pot, da se vedno znova odločimo in gremo naprej na poti bolj zvestega odnosa do Jezusa. Način življenja kristjanov je zahteven. Nekaterim so Jezusove vrednote prezahtevne in jih ne zmorejo uresničevati. Poglejte v vaše dneve. Od trenutka, ko vas je Bog postavil v ta svet, vam je natrosil neštetih darov. Z vami je. Spomnite se. Z veseljem boste še bolj z Jezusom.

Benedikt Lavrih

12. nedelja med letom

  1. nedelja med letom

Bojte se Boga v vas in okrog vas

Na današnjo nedeljo nam Jezus v  Matejevem evangeliju pravi: »Ne bojte se ljudi.«

Naj nam ta misel, želja in prošnja na današnji dan državnosti spregovori. To je dan, ki je naš, ker je vsak, ki živi v raju pod Triglavom, slovenski državljan. Ste  ponosni, da smo Slovenci? Na dan državnosti naj bo Bogu zahvala za to, da imamo tako lep zeleni raj. Poslikani s čudovitimi gozdovi, polji, ravninami in gorami. Velika milost je, da je Bog na tako mali prostor dal toliko lepih darov zemlje. Vsemogočni nas ima rad. Na ta dan se zavedajmo Jezusovih besed.

»Ne bojte se ljudi.«  Ne bojte se tistih, ki vam pomagajo, da ste dobri ljudje. Negujmo odnose z bližnjimi, da bomo povezani. Če v odnosih pride da nesoglasij, naj bo v vas milost odpuščanja in sprave. Ne bo strahu v nas, da bi jih srečali.  Bojmo se tistih, ki so sebični, zagledani v svoj prav in si lastijo imetje na račun revnih. Ne bojte se biti dobri ljudje. Bodite prepričani, da je edino resnica  v nas samih in družbi tista, ki bo prinesla svetu mir in srečo jutrišnjega dne. Če vam gredo na živce ljudje zagledani vase in svoje potrebe, se ozrite na vaš notranji svet in glejte, da se upate stopiti pred Boga.

»Ne bojte se ljudi,« ki delajo in mislijo drugače kot vi; še vedno so Božji otroci. Čeprav smo majhen narod, smo tako različni. V tem je  vabilo, da iščemo in gledamo v bližnjem dobroto in ljubezen. Prizadevajmo si, da razlike med levico in desnico ne bodo prevelike. Spoštujmo različnost.

»Ne bojte se ljudi,« ki mislijo, da bodo živeli dve stoletji. V prvem bodo nabirali zemeljske zaklade. Morda so v  strahu, da bodo ukradeni.  Zaradi velikih denarjev pod vzglavnikom ali na banki  bodo skregani odšli na drugi svet. Še sto let jim Bog ne bo dal. Naj vam ne bo všeč njihova požrešnost, ker nihče ne more vzeti na drugi svet imetja.

»Ne bojte se ljudi,« ki vodijo našo državo. Mislijo, trudijo se, da bi spremenili življenje mnogim. Morda jim še manjka ljubezni do bližnjega. Bojmo se tistih, ki z lažmi zavajajo in jim sledimo. Prosimo za vse, ki so odgovorni za vodstvo naše države.  Če bodo ohranili Božjo podobo v sebi, prebujali dobroto v sebi, bodo imeli veliko darov, da jih delijo državljanom.

»Ne bojte se ljudi,« ki lažejo in hočejo povedati, da ni dobrih in poštenih ljudi v naši državi. Njihov način nam govori, da je resnica življenja edina smer jutrišnjega dne. Imejte odprte oči  za vse dobro in lepo; to bo obrodilo sadove v ljudeh in nas samih.

»Ne bojte se ljudi,« ki ne vidijo dobrega in lepega v svetu. Morda tudi sebe ne vidijo kot dobra Božja bitja. Povejte jim, da jih ima Bog rad in jih vedno znova sprejema in objema. Dobrota in ljubezen je v vas. Tu začnite in se veselite, da vas je Bog obdaril in vam dal neštete darove. Ni vzroka za potrtost, kajti vse, kar je dobrega, obrodi sad.

»Ne bojte se ljudi,« ki kritizirajo in napadajo. Ne pridružite se jim v kritiziranju in temnih pogledih na svet. Če boste še vi padli  v njihov objem, bo tema toliko večja. Iz lastne grenkobe in razočaranja prihaja njihova misel in beseda. Njihove posode si želijo mehke dobre besede. Nalijte jim svežo vodo ljubezni. Bodite prijazni do njih; tako potrebujejo topline.

»Ne bojte se ljudi,« ki mislijo, da vse zmorejo in ne potrebujejo Boga. Ali jim smemo reči, da so domišljavi ali naduti? Niso še prepoznali, da je Stvarnik tisti, ki ima prste v vsakem trenutku našega bivanja. Potrebujejo še čas, da bodo videli znamenja, po katerih jih Bog spremlja.

»Ne bojte se ljudi,« ki mislijo da so najboljši in ne potrebujejo spreobrnjenja. V tem trenutku so zadovoljni in njihov svet jim je všeč. Naj se tega veselijo!  S svojim načinom življenja kličejo nas in bližnje, da smo še na poti spreobrnjenja. Pot spreobrnjenja je pomanjkanje ljubezni v nas.

»Ne bojte se ljudi!« Bojte se Boga in pazite nase in na lastno dogajanje v sebi. Ne ukvarjajte se z bližnjimi. Začnite pri sebi. Najprej se razveselite Božjega dela v vas, da bodo vsi strahovi, kar se tiče hudega duha, pobegnili. Jezus nam na današnjo nedeljo pripoveduje, da ima samo Božje v nas bodočnost.

Naša država je toliko živa, kolikor se oblikuje v dobroti in ljubezni. Nikogar se ni potrebno bati v našem raju, če bo vsak izmed nas vesel Božje podobe v sebi in v bližnjem. V Bogu je vse. Če po njegovem načrtu živimo, bomo dobri državljani.

Benedikt Lavrih

11. nedelja med letom

  1. nedelja med letom

Oznanjaj z ljubeznijo !

V župniji je misijonar nagovarjal starše prvoobhajancev. Zanimiv in razigran govornik, a ga starši niso poslušali in spremljali. Nekateri so bili naveličani in so tudi pokazali, da jih ne zanima razlaga zakramentov. Med starši so bili tudi takšni, ki so z zanimanjem spremljali duhovno pripravo na sprejem prvega svetega obhajila. Predavanje je minilo, starši so odšli domov, misijonar in župnik sta poklepetala v župnišču. Pogovor je potekal o srečanju staršev. Oba sta ugotavljala, da je oznanjevanje danes zahtevno. Ali je sploh možno kaj oznanjati ljudem današnjega časa. Kaj naj storimo, da bi bilo več zanimanja in veselja za krščanstvo?

Oznanjevanje je v vseh verstvih ena od nalog in načinov, kako  se vera in način življenja po njej širi. Cilj oznanjevanja je pomagati ljudem na poti k Bogu, da bi našli Boga in ga doživeli. Tudi mi smo danes verni in verujemo po oznanjevanju, ki smo ga bili osebno deležni v  preteklosti. Če smo mi prejeli, je prav da to delimo bodočim rodovom. Ali oznanjevalci, kristjani vemo, komu oznanjamo in kje so ti bližnji v iskanju in doživljanju Boga?

V današnji Božji besedi slišimo, da so se Jezusu ljudje zasmilili. Množice so bile izmučene in razkropljene. Kristus je opazil ljudi in začutil njihovo stanje. Začutil je njihovo stisko, iskanje in nemir. To je prvi korak pri načinu kako lahko oznanjamo. Ali se vsaj delno zavedamo dogajanja v vernikih, katerim oznanjamo? Včasih vemo, kaj želimo povedati, predstaviti. Ali vemo, kaj ljudje doživljajo, čutijo. Ali so odprti in pripravljeni za oznanjevanje? Iskalci današnjega sveta so drugačni  in težko je najti in odkrivati, v kakšnem svetu živijo in kako jim lahko pomagamo na njihovi poti iskanja Boga. Čudno je, če pridigar nagovarja in govori o nečem, česar ljudje ne razumejo in je daleč od življenja.

Kar je iz ljubezni in  za ljubezen, to nagovori bližnje in je tudi najbolj oznanjevalno. Človek  se čuti nagovorjenega, ko začuti Ljubezen. Če nas ima tisti, ki oznanja, rad, se zgodi čudovit Božji dotik in prenos ljubezni. Človek se odpre in to je tudi sad oznanjevanja.

Jezus je videl, da ljudje potrebujejo pomoč, poslal jim je apostole, ki jim zaupal, naj prinašajo ljubezen. V načinu,  kako nekomu oznanjajmo, naj se čuti ljubezen do bližnjega. Oznanjevalec deli in podeli bližnjim tisto, kar njemu veliko pomeni in v kar verjame ter temu primerno živi. Samo v tej drži je način pričevanja in oznanjevanja živ in odziven. Navdušen prinašalec veselega oznanila naj bo tudi previden, da v veliki želji in gorečem navdušenju tistim, s katerimi deli in jim oznanja, ni vsiljiv in  napadalen. Sporočilo vseh, ki oznanjajo, naj bo posredovano tako, da bo ljubezen v ospredju.

Oznanjevanje je sejanje.  Ko je seme vrženo v zemljo, je potrebno čakati in zalivati z vitamini in drugimi dodatki. Manjka nam potrpežljivosti, saj si vsi želimo veliko sadov in to takoj. Oznanjevanje potrebuje potrpežljivost in samo tako bomo lahko prijetno oznanjali. Ni vse v naši moči. Ljudje smo na vseh področjih oznanjevanja samo orodje v Božjih rokah. Učenci so poslušali Jezusa in mu sledili. Čim bolj so se prepustili Svetemu Jezusovemu Duhu in pustili, da jih je Jezus vodil in spremljal, tem bolj so bili trdni in manj jih je bil strah. Skupaj z Jezusom so oznanjali.

Ljudje oznanjamo ves čas. S svojo prisotnostjo, z načinom življenja. V družbi so  tisti, ki imajo posebno poslanstvo »oznanjati« ali vzgajati, pomagati, da bi bili boljši in vzgojeni ljudje. To so starši, dedki, babice, učitelji, vzgojitelji, duhovniki, kateheti in še vsi drugi, ki prinašajo bližnjim sporočilo življenja in vzgajajo.

Danes ljudje preverjajo, kar slišijo in vidijo. Izbirčni so in želijo slišati, kar jim je všeč. Bojijo se tudi resnice. Ne pustijo se naivno ali na hitro nagovoriti. Je sploh možno današnjemu svetu oznanjati? Ljudje so ves čas v množici informacij. Prenasičeni so in polni vsega. Kaj pa jih nagovori? Ljubezen ima najmočnejše sporočilo. Nismo praznih rok, ko nas Jezus vabi k oznanjevanju. Z Njegovo močjo in Ljubeznijo bo šlo.

Benedikt Lavrih

 

Nedelja Svete Trojice

Nedelja Svete Trojice

Bog  je  dogajanje

Na nedeljo Svete Trojice naj bi si predstavili, kako se Bog razodeva po Sveti Trojici. Lepo se je spominjati, kako je Bog želel biti z ljudmi. Od stvarjenja sveta je na različne načine spremljal  ljudi. S prihodom Jezusa Kristusa je zgodovina človeštva obogatena z darom človeka, podobnega nam, ki je nam blizu, saj je v močni povezanosti z Bogom Očetom nam vsem osebni prijatelj in nam še danes zapušča živa znamenja, ki jih prejemamo in živimo iz njih. Bog je želel, da ima človek prijatelja, ki je od Boga poslan.

Kako današnjemu človeku spregovori Sveta Trojica? Ob  vsakem znamenju križa se verniki potopimo v resničnost in skrivnost Boga v treh Božjih osebah. Kako nam pomaga podoba Svete Trojice pri doživljanju Boga v vsakdanjem življenju?

Sveta Trojica je tukaj in zdaj. Svet, ki nam je dan, je velik Božji dar. Živimo iz njega in smo del njega. Človeku, kot edinstvenemu bitju, ki je krona vsega stvarstva, je Bog dal sposobnosti in darove, ki jih zmore in ima samo človek. Prav v človeka je Bog položil svojo podobo in se po nas razodeva. Poglejmo čudovito ustvarjeno človeško bitje z milijonskimi celicami in vsemi organi. Tako čudovito ustvarjeno človeško bitje je razodetje čudeža, ki ga lahko naredi samo Bog. Postavil nas je v stvarstvo, v katerem je množica čudovitih rastlin, živali in vsega, živega in neživega. Vse to nam govori, da je svet čudovit in nad nami bdi nekdo, ki vse to vodi in ureja. So naravne zakonitosti, je pa Stvarnik Bog Oče, ki nas razveseljuje in nam vedno znova govori, da je življenje lepo in je veliko darov, po katerih lahko rečemo, da je svet res čudež Božjega delovanja.

In v zgodovino je Bog postavil Jezusa Kristusa. Bil je kot človek in je dal svetu življenja v izobilju. Njegov cilj je bil svetu dati ljubezen in pomagati, da bi ljudje živeli iz Božjega in črpali moč in Duha iz Božjih darov.  Koliko in kako verjamemo Kristusu danes?  Je On, ki nam pomaga, da imamo vero?  Jezusova Ljubezen je bila močna in tako nam je zapustil darove in »ljubezenski paket« z naslovom Zakramenti. Tako danes v različnih obdobjih življenja lahko prejemamo Njegove darove in se ob njih hranimo. Kako resno smo jih vzeli? Naj ne bi bili samo dodatek k našemu življenju, ampak vez in odnos do Boga, ki nam prav na tako poseben način pomaga v različnih življenjskih obdobjih.

Sveta Trojica je zgodba Božje ljubezni, ki nikoli ne mine. Stalno se dogaja. Potrebno je odpreti oči in gledati in opazovati. Potrebno se je prepustiti in čutiti, kako je veliko Božjega in dobrega. Naš človeški problem je v tem, da od Boga pričakujemo samo to, kar je v naših željah, ne vidimo pa tega, kar imamo in nam Bog stalno daje. Koliko je ljubezni na svetu. Več je dobrega in lepega. To je delovanje  Svete Trojice. Ljudje se kljub lastni sebičnosti trudimo in delamo dobro. Delimo z bližnjimi, pomagamo. Sveta Trojica deluje tam, kjer so odnosi živi in v njih pride do izmenjave in medsebojnega podarjanja. To je  Božja govorica. Bog daje človeku moči in milosti po odnosih in ves čas želi biti v odnosu. Božje bližine ni, če ni odnosov. Tam je izkustvo Boga, kjer se ustvarja odnos. Človek po molitvi, odpiranju Bogu, meditaciji in vseh drugih oblikah vstopa v odnos z Bogom in to je bistvo svete Trojice.

Nedelja Svete Trojice je nedelja Božjega dogajanja. Poskušajmo opazovati in videti, kako Bog deluje in  se sklanja k nam. Tokrat imamo pred seboj vse, kar je v našem stvarstvu, in prav zaradi tega je za nas iskalce Boga to pomembno vabilo, kako naj iščemo Boga. Vsak dan se pokrižamo; upam, da se. In ko se pokrižamo, se »vržemo« v objem Svete Trojice. Tudi brez pokrižanja smo v objemu Boga. Z znamenjem križa pa se zavedamo delovanja Svete Trojice. Zrak in naše dihanje je prostorje Božjega. Nam je dano, da bolje čutimo svet in sebe ter dogajanje okrog sebe.  Bodimo pozorni na  Boga v stvarstvu, v sebi, okrog sebe in v darovih, ki so nam dani.

Za vsakega izmed nas je v ospredju osebno doživetje Boga. Je Sveta Trojica izziv in spodbuda za doživljanje Boga v vsakdanjem življenju ali je samo zgodovinska podoba razodevanja Boga? Vse, kar se je zgodilo v preteklosti, nam pomaga, da spoznamo, kako je Bog človeka spremljal in mu dajal različna znamenja. To se še vedno dogaja in veličina praznika Svete Trojice je v obujanju zavesti o Božjem delovanju v vsakem trenutku našega življenja. Zgodovinska Božja znamenja so nam izziv in klic, kako je Bog živ in dejaven.

Bog se je razodeval in se razodeva tudi v našem življenju. Poglejte in povejte, kako se vam je Sveta Trojica v vaših dneh razodevala? Živa je bila od vašega krsta do danes. In kje ste danes ?

Benedikt Lavrih