Arhiv kategorij: Glavna novica

Novica, ki se pojavi na vrhu seznama novic in tam ostane vse čas objave. Na enkrat so lahko aktivna do 3 glavne novice.

4. velikonočna nedelja

  1. velikonočna nedelja – nedelja dobrega pastirja, svetovni molitveni dan za duhovne poklice: leto B – 2018

»Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene.« (Jn 10,14)

Od Velike noči do Binkošti se kristjani poglabljamo v vstajenj, kako je Vstali prebujal v učencih vero v vstajenje, kako je vera v vstajenje spremenila apostole in vernike v priče vstajenja, pa tudi kako v luči vstajenja razumeti, da je vstali Gospod Božji Sin, Odrešenik, Mesija, poveličani pravi človek – Jezus iz Nazareta … O vseh navedenih in drugih naslovih, titulih, podobah nam govorita stara in nova zaveza. Najgloblje pa Kristus sam v času svojega javnega delovanja.

Bogoslužje 4. velikonočne nedelje nam predstavlja eno najlepših podob, s katero Cerkev od začetka upodablja Gospoda Jezusa: namreč kot Dobrega Pastirja. Zaslužni papež Benedikt XVI. v homilij na začetku svoje papeške službe o Dobrem Pastirju pravi, da nam Janezov evangelij v desetem poglavju opiše poseben način ravnanja Kristusa Pastirja do svoje črede. To je tako močan odnos, da ne bo mogel nihče več izpuliti ovc iz njegovih rok. One so namreč povezane z Njim z vezjo ljubezni ter medsebojnim poznavanjem, ki jim zagotavlja neizmerni dar večnega življenja. Istočasno pa je držo črede do Kristusa Dobrega Pastirja evangelist opisal z dvema značilnima glagoloma: poslušati in hoditi za njim. Ti dve besedi opisujeta temeljne značilnosti tistih, ki živijo v hoji za Gospodom. Predvsem gre tu za poslušanje njegove Besede, iz katere se porodi in hrani vera. Samo tisti, ki je pozoren na Gospodov glas, je sposoben v vesti sprejeti takšne odločitve, da bi deloval po Božje. Iz poslušanja torej izhaja hoja za Jezusom. Kot učenci ravnamo, potem ko smo poslušali in notranje sprejeli Učiteljev nauk, če ga vsakodnevno tudi živimo.

V Jezusovih časih, pavi papež Benedikt XVI. je bila navada, da so se kralji označevali kot pastirji svojega ljudstva. To je bila podoba njihove oblasti, cinična podoba: ljudstva so jim bila kot ovce, s katerimi je pastir razpolagal po mili volji. Pastir vseh ljudi, živi Bog, pa je sam postal jagnje, se postavil na stran jagnjet, tistih, ki jih potolčejo in pobijejo. Prav na ta način se razodene kot pravi pastir: ‘Jaz sem dobri pastir… Svoje življenje dam za ovce,’ pravi Jezus o sebi (Jn 10,14 sl. ). Ne odrešuje nas oblast, nadaljuje papež Benedikt XVI., ampak ljubezen. Kolikokrat bi si mi želeli, da bi se Bog pokazal kot močnejši. Vse oblastne ideologije se tako upravičujejo, upravičujejo razdejanje tega, kar bi se lahko uprlo napredku in osvoboditvi človeštva. Bog, ki je postal jagnje, nam govori, da svet rešuje Križani in ne tisti, ki križajo. Svet odrešuje božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi.

Danes, na svetovni molitveni dan za poklice prosimo Vstalega, da v številnih mladih fantih in dekletih, ki vstopajo v življenjsko poslanstvo prebudi spoznanje, da sveta ne odrešuje oblast, ampak ljubezen, ki jo v srcu prebuja in razžarja Vstali Gospod.

Ena temeljnih značilnosti pastirja mora biti ta, da ljubi ljudi, ki so mu zaupani, kakor ljubi Kristus, v katerega službi je. ‘Pasi moje ovce,’ reče Kristus Petru. Pasti pomeni ljubiti; in ljubiti pomeni biti pripravljen trpeti. Ljubiti pomeni dati ovcam pravo dobrino, hrano božje resnice, božje besede, hrano njegove navzočnosti, ki nam jo daje v najsvetejšem zakramentu.

Pravi pastir je tisti, ki si vedno prizadeva, kako vedno bolj ljubiti Gospoda in tisti, ki se vedno uči, kako vedno bolj ljubiti Kristusov čredo, sveto Cerkev, vsakega človeka posebej in vse ljudi. Molimo za pastirje, da pred volkovi ne pobegnejo.

Janez Sraka

3. velikonočna nedelja

»Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma.« (Lk 24,45)

 

V velikonočnem času smo vsi zazrti v največji dogodek odrešenja in razodetja, da je namreč Kristus s svojim vstajenjem premagal vsakršno zlo, greh in smrt ter tako človeštvu in vsakemu posamezniku odprl vrata večnega življenja. Pod pogojem, seveda, da človek veruje v Kristusovo vstajenje in dopusti, da v njegovem življenju deluje ista moč, ki je Jezusa, ki je bil Božji Sin in pravi človek, obudila od mrtvih. Kadar se poglabljamo v bistvo Kristusovega vstajenja vstopamo v razumevanje čudeža, ki se je zgodil v mrtvem telesu Jezusa iz Nazareta, ki je bil pravi človek, hkrati pa se sprašujemo, kako to, da so učenci, ki so ga po vstajenju videli v sebi zaznali, da moč, s katero je Oče obudil svojega Sina od mrtvih, da ta ista moč deluje tudi v njih in so ob vstalem Gospodu postajali novi ljudje, priče vstajenja.

Na današnjo velikonočno nedeljo nas božja beseda vabi, da se zamislimo, kako je Jezusovo vstajenje postalo središčni dogodek v življenju apostolov in najgloblji vir spoznanja ter razlage osebne zgodovine in zgodovine odrešenja vsega človeštva.

V odlomku iz Apostolskih del smo slišali, kako je apostol Peter svojim sodobnikom v luči vstajenja razlagal najnovejše zgodovinske dogodke ob smrti Jezus iz Nazareta, ki so jim bili poslušalci priče, ali pa so o njih slišali. Jezusovega trpljenja, križanja in grozovite smrti namreč nihče ni mogel zanikati. Ti dogodki so bili sestavni del javne zavesti. Vsak Jud in tujec v Jeruzalemu je imel o teh dogodkih svoje mnenje, stališče, neko osebno razlago. Apostol Peter je istim dogodkom dal novo razlago, ki je izhajala iz njegovega srečanja z vstalim Gospodom. Z vso gotovostjo je rekel ljudstvu: »Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov, Bog naših očetov je poveličal svojega služabnika Jezusa, ki ste ga vi izdali in zatajili pred Pilatom, … Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli in si izprosili pomilostitev ubijalca, Začetnika življenja pa ste ubili. Toda Bog ga je obúdil od mrtvih in mi smo temu priče.« Apostol Peter natančno pove o kom govori, namreč o Jezusu, ki ga je Bog poveličal. Miselno najbolj nenavadna pa je trditev, da so Judje ubili Začetnika življenja. Kako lahko človek ubije Začetnika življenja? S to trditvijo apostol uvede prastaro vprašanje, dilemo vsakega človeka in vsega človeštva, kaj je močnejše: življenje ali smrt? Petrova trditev, da so Judje ubili Začetnika življenja vsebuje novo, do takrat nemogoče sporočilo, namreč, da je v Začetniku življenja življenje močnejše od telesne in duhovne smrt. In to dejstvo, ta apostolova trditev velja tudi za vsakega človeka, ker ima vsak človek isto naravo kot jo je imel Začetnik življenja.

Apostol in evangelist Janez pa nam v drugem berilu pokaže, kako naj v luči vstajenja razumemo razsežnost zla, greha in človeške slabost. Jasno nam pove, da naj se vedno zavedamo kadar se borimo z zlom, ki nas napada, kadar grešimo ali se čutimo nemočne zaradi svojih človeških mejnih točk, slabosti, okoliščin, ki nas kakorkoli presegajo, …, naj se vedno zavedamo, da imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega. On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet. Z drugimi besedami, naj v podobnih okoliščinah vedno računamo z močjo Vstalega, ki v nas deluje.

Evangelist Luka pa nam v opisu kako se je Vstali na Veliko noč zvečer prikazal učencem med drugim silno pomembno novost glede razumevanja vstajenja. Ko je namreč Vstali učence pozdravil, jih pomiril, se jim predstavil kot tisti, ki so ga poznali kot Jezusa iz Nazareta in jim na kratko opisal, da se je vse to moralo izpolniti, kakor so napovedali Mojzes, preroki in Pisma, evangelist nadaljuje s tole trditvijo: »Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma Ta nova resnica o odličnosti človeškega uma, da je namreč sposoben doumeti Pisma, je vsa v razponu, logiki vstajenja. Novost vstajenja namreč ni mogoče razumeti v moči ustvarjenega uma, ki je po svoji naravi pretežno zazrt v zakonitosti ustvarjenega sveta in je sposoben na začetniški ravni in s posebno Božjo pomočjo razumevati nadnaravne danosti. Vstajenje Božjega Sina, ki si je v Jezusu iz Nazareta privzel pravo človeško naravo in je kot pravi človek vstal od mrtvih, je mogoče razumeti z umom, ki je zmožen doumeti Pisma. Ključna izhodišča za vsestransko razumevanje tega izjemnega posega Vstalega v človeški um, je nakazal sam Vstali kot poroča evangelist Luka. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.« Tako je vera v Kristusovo vstajenje vedno tudi pričevanje o novih razsežnostih človeškega uma, da imajo človekove spoznavne sposobnosti po vstajenju nove sposobnosti in razsežnosti.

 

Janez Sraka

 

Dobrodelni koncert klasične glasbe z akademskimi glasbeniki

V petek 20. aprila ob 20. uri bo v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani dobrodelni koncert klasične glasbe z akademskimi glasbeniki.

Koncert bodo obogatili:
Godalni kvartet AL FINE
Trio TENUTO (violina, flavta, klarinet)
Špela Simonišek, kitara
Kvartet flavt TRAVERSO
Septet saksofonov SAXPLODE
solist: Lev Pupis / alt saksofon
solist: Vid Pupis / klarinet
Mešani pevski zbor ADORAMUS
dirigent: Marjan Grdadolnik

Vezno besedilo: Helena Škrlep in Janez Bregar

S svojo dobrodelnostjo boste podprli delovanje programa “NA PRAGU UPANJA” (http://napraguupanja.si/) za zdravljenje ran tistih, ki so utrpeli kakršnokoli zlorabo.

Organizator koncerta: Skupnost Srce (Skupnost razvezanih v Cerkvi)

Druga velikonočna nedelja – bela nedelja – nedelja Božjega usmiljenja

  1. velikonočna nedelja – bela, nedelja Božjega usmiljenja: leto B – 2018

Na belo nedeljo, ki je tudi nedelja Božjega usmiljenja, ki jo je uvedel sv. papež Janez Pavel II. bomo premišljevali o treh razsežnostih zadnjega dneva velikonočne osmine: kako je vera v Jezusovo vstajenje v vseh, ki so vero sprejeli prebudila novo čut, smisel za skupnost; kako je vstali Gospod v apostolu Tomažu prebudil vero v vstajenje in o Božjem usmiljenju.

Vsebinsko nova skupnost. Apostolske dela poročajo, da je bila množica teh, ki so sprejeli vero enega srce in enega duha. Vera v vstajenje je v prvih kristjanih prebudila novo dostojanstvo na osebni ravni, ker so se kristjani začeli zavedati, da je njihovo življenje rešeno greha in smrti, da je vsakdo, ki je vero sprejel, postal za večno Božji prijatelj. Enako pomemba pa je bila nova zavest o skupnostni, družbeni razsežnosti vsakega vernika, da namreč v moči vere v vstajenje ustvarja novo skupnost, novo družbo v kateri je bila velika milost nad vsemi. Prav ta slednji vidik skupnosti – velika milost nad vsemi – je nekaj čisto novega v zgodovini človeštva. Mirno lahko trdimo, da smo kristjani prav v našem času še posebej poklicani, da to izkušnjo prve Cerkve poglabljamo in o njej pričujemo, da bi postala vsebina za nove odnose v naših družbah, ki so dosegle visoko stopnjo materialnega blagostanja, niso pa še odkrile novih vsebin, ki bi dale materialnemu stanju primerno duhovno razsežnost v luči vstajenja. V taki skupnosti je bilo kar samo po sebi umevno, da so apostoli z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in, nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.

Vstali Gospod v apostolu Tomažu prebudi vero v vstajenje. Vsa novozavezna poročila o Jezusovem vstajenju nas uvajajo v ta največji čudež, ki je vrhunec dela odrešenja. Med njimi imajo poseben pomen tista, ki opisujejo kako je sam vstali Gospod uvajal svoje učence – Petra,  Janeza, učenca na poti v Emavs, … in še zlasti apostola Tomaža – v bistvo vstajenja. Danes smo pri maši slišali poročilo evangelista Janeza, kako je Jezus v nevernem Tomažu prebudil vero v vstajenje. Kadar primerjamo poročili evangelista Luke in Janeza o Tomaževi drži do vstajenja in njegovi spreobrnitvi v velikonočnega kristjana in apostola, je skoraj očitno, da je vstali Gospod posebej pripravljal svojega nevernega učenca, da postane priča vstajenja. Evangelist Luka zelo nazorno opiše, kako se je Jezus prikazal učencem zvečer prvega dne v tednu: »Ko so se oni pogovarjali o tem (o vstajenju), je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz. Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge.« O istem dogodku pa apostol in evangelist Janez poroča: »Tomaža, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« In evangelist Janez nadaljuje: »Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«

Ob srečanju z Vstalim so imeli vsi učenci, apostol Tomaž pa še posebej, nepremostljivo težavo kako preseči domet spoznanja, ki v svojo razvidnost vključuje čutne zaznave. Človeški razum po svoji naravi sicer presega materialni svet, kot ga zaznavajo naši čuti, vendar po svoji naravi deluje znotraj materialnega, snovnega, ustvarjenega sveta. Pri svojem delovanju pa mora nujno upoštevati zakonitosti, ki mu jih posredujejo človeški čuti. Zato je človekovo umsko delovanje pretežno vezano na zakonitosti ustvarjenega sveta. V tem pogledu so bili apostoli pravi ljudje, ki so Jezusovo javno delovanje pretežno razumevali z običajnimi človeškimi spoznavnimi sposobnostmi in merili. Njihovo življenje ob Jezusu iz Nazareta pa jih je vedno spodbujalo, naravnost sililo v odkrivanje in spoznavanje Jezusove presežnosti do mere, da so v Jezusu iz Nazareta prepoznavali Božjega sina, vendar bolj na človeški način kot ne. Po vstajenju pa je isti Jezus iz Nazareta stal pred njimi kot Vstali Gospod v katerem je njegova Božja narava prišla popolnoma do izraza. Na njihovo veliko presenečenja, pa se je tudi Njegova človeška narava pokazala kot preustvarjena, kot poveličana, ki je sicer ohranila svoje prvotne človeške prvine in sposobnosti, vendar na drugačni ravni. Apostoli so se zavedali, da Vstalega Gospoda več ne morejo dojemati na običajen človeški način. Zato evangelisti Luka v svojem poročilu o srečanju Vstalega z učenci izredno zapiše: »Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma.« Vstali je torej dal apostolom in vsem, ki verujemo v vstajenje, posebno moč, da umevamo Pisma, torej polnost razodetja, ki je vstali Gospod. To milost je prejel tudi apostol Tomaž, seveda na svoj način, kakor mu je bilo dano. Po srečanju z Vstalim je apostol Tomaž na njemu lasten način spoznal, kaj pomeni vstati od mrtvih. Ker pa je v vsakem od nas nekaj tega nevernega Tomaža bo prav, da se v teh velikonočnih dneh resno vprašamo, kakšno je moje osebno prehajanje iz moje nevere v pristno velikonočno vero!

Nedelja Božjega usmiljenja. Papež Frančišek je v svoji buli, s katero je oklical Leto Božjega usmiljenja med drugim zapisal: »V teh treh dneh (velikonočno tridnevje) nam vse govori o usmiljenju, saj vidimo, do kam lahko gre Božja ljubezen. Pustimo se oviti s tem usmiljenjem, ki nam prihaja naproti. In v teh dneh, ko bomo svoj pogled usmerili na Gospodovo trpljenje in smrt, sprejmimo v svoje srce veličino njegove ljubezni, v pričakovanju vstajenja, v tišini, kakor Marija.«

Janez Sraka

 

 

 

Nista še namreč umevala pisma, da mora od mrtvih vstati (Jn 20,9)

Velika noč 2018

Nista še namreč umevala pisma, da mora od mrtvih vstati (Jn 20,9)

Prvinsko hrepenenje po večnem življenju, po vstajenju, je zapisano v človeško naravo. V Jezusovem času so stari Latinci to željo izražali z rekom: »Non omnis moriar – Ves ne bom umrl.« Njihovi sodobniki Grki so isto upanje opisovali kot borbo med ljubeznijo in smrtjo – erosom in thanatosom. Pesnik goriški Slavček je v prejšnjem stoletju isto izrazil s pesniškim vzdihom: »V svojih delih živel sam boš večno.«

V stari zavezi je trpeči Job ob pogledu na svoje razpadajoče se telo upal, da bo njegova koža zopet gladka in bo obdajala telo. Ko prerok opisuje usodo Božjega izvoljenca, zatrdi, da Gospod ne bo dovolil, da bi doživel trohnobo groba. Psalmist svojo prošnjo Boga za dolgo življenje in željo, da bi ga vedno hvalil, izrazi skoraj polemično, da ga v podzemlju ne bo mogel hvaliti.

V novi zavezi Jezus na samem začetku svojega javnega delovanja učencem napove, da mora iti v Jeruzalem, da bo tam trpel, umrl in vstal od mrtvih. Stvarnost vstajenja je prisotna kot neposredno kot razlaga, kaj je vstajenje, posredno pa v načinu njegovega delovanja, ko so učenci sami zaključili, da uči kot tisti, ki ima oblast, da dela čudeže z močjo, ki presega celotno njihovo versko izkušnjo. Učence je na poseben način nagovoril Jezusov odnos do vseh oblastnikov, verskih, političnih, domačih in tujih, posebej pa njegovo dostojanstvo med sojenjem, trpljenjem, križanjem in smrtjo, ko se je ves izročil Očetu. V vseh teh skrajno težkih in zahtevnih okoliščinah, so učenci v njem odkrivali novo moč, ki je obvladovala in presegala ves uničevalni nalet hudobije vsega sveta. Ob pogledu na takšnega Učenika, kakor ga do takrat še niso poznali, se je v njih prebujalo spoznanje, da je Kristus Božji Sin tudi kot Jezus iz Nazareta, torej Božji Sin kot pravi človek in, da v Njem deluje skupaj s človeško naravo tudi njegova Božja narava. Začeli so spoznavati, da v Jezusu iz Nazareta deluje Njegova Božja narava, ki ne more podleči moči trpljenja, smrti in temini groba.

Za učence pa je vsekakor ostala skrivnost, kako je mogoče povezati Jezusovo človeško naravo, v kateri je delovala Božja moč, s človeško naravo v kateri ne sobiva Božja narava kot v Kristusu. Z Jezusovim vstajenjem od mrtvih, se je zgodil nov čudež, namreč, da vstali Gospod deluje v vsakem človeku, ki ga sprejme kot vstalega in poveličanega Božjega Sina. Po Kristusovem vstajenju je vsak človek odprt za isto moč, ki je Kristusa obudila od mrtvih.

Ko sta Peter in Janez stala v odprtem in praznem grobu se je v njima prebujalo spoznanje, da je Jezus iz Nazareta, ki je imel tudi človeško naravo, moral vstati od mrtvih, ker je njegova Božja narava preustvarila njegovo človeško naravo. Jezusovo trpljenje, smrt in bivanje v grobu je bilo skrivnostno novo ustvarjanje njegove človeške narave. V luči razodetja, pisma, sta učenca v odprtem grobu začela spoznavati, da sta sama povabljena v udeleženost v ta nov poseg Očeta v svojega Sina kot Človeka in v stvarstvo ter vsakega človeka, ki želi sprejeti novo stvarnost.

Veselo in blagoslovljeno veliko noč!

Janez Sraka

Cvetna nedelja

Cvetna nedelja: leto B – 2018

Resnično, ta človek je bil Božji Sin (Mk 15,39).

Prvi dan Velikega tedna beremo celotno poročilo o Jezusovem trpljenju, kakor so ga zapisali posamezni evangelisti. Letos na cvetno nedeljo beremo trpljenje Jezusa Kristusa po Marku. Za celoten Markov evangelij je značilno, da Jezusa predstavi kot Božjega Sina.

Cerkev nas s slovesnim branjem celotnega poročila o Jezusovem trpljenju želi uvesti v celovito razumevanje in globinsko spoznanje, kako se je Jezus ob koncu svojega življenja vsestransko in dokončno spopadel in dal odrešujoči odgovor na vprašanje zla v svetu, greha ter smrti na osebni in družbeni ravni ter v kozmičnih razmerjih.

Kadar govorimo o Jezusovem trpljenju in krščanskem razumevanju le-tega, moramo vedno upoštevati dejstvo, da je Jezus vprašanje trpljenja vedno živel in razodeval kot pravi Bog in pravi človek, kot Božji Sin. To pa zaradi tega, ker sta v njem bili njegova Božja in človeška narava kljub njuni pristnosti in istovetnosti, med seboj tesno povezani. Kadar pozorno beremo opise evangelistov o Jezusovem trpljenju opazimo, da vsi opišejo vse ključne vidike človeškega trpljenja in kako ga je Jezus vzel nase in nakazal svoje rešitve. Najprej, kako je trpel telesne bolečine, ko so ga bičali, pretepali, med potjo po križevem potu in samo umiranje na križu. Z enako globino opišejo Jezusov trpljenje v njegovih odnosih z ljudmi, od apostolov do biričev, pa vse do članov sinedrija in Poncija Pilata osebno. Vsi evangelisti natančno in vsestransko opišejo sovražno razpoloženje nahujskane množice, izpiljeno sovraštvo rimskih vojakov in ostalih nosilcev oblasti do judovskega kralja. Tu ni bilo v središču le različno pojmovanje oblasti, koristi rimskega imperija, ampak pravo pojmovanje poganske in razodete Avtoritete. Vseh teh in drugih razsežnosti trpljenja in sovraštva, ki je izhajalo iz omejenega, grešnega in zavestno poganskega zanikanja Njegovega človeškega in Božjega dostojanstva, se je obsojeni Kristus še kako jasno zavedal. Mi si težko razlagamo ali predstavljamo, kaj se je v tistih urah trpljenja dogajalo v Njegovi človeški zavesti. Bistveno stvar pa točno vemo: v vseh teh silovitih stiskah, telesnih, duševnih in ontoloških mukah, je trpeči Gospod ostal zvest Očetu. Z drugimi besedami to pomeni, da je v sebi imel gotovost, kaj naj kot človek stori, da sebi, Očetu in nam pokaže, kako je sredi največjega trpljenja, ko se zdi, da je zlo močnejše od življenja, ko je v sebi svojo človeško končnost doživljal kot zadnjo resničnost in svojo človeško ljubezen do Očeta v svoji notranjosti zaznaval bolj kot odsotnost Boga samega, da je v takem stanju smrtne groze in brezizhodnosti v sebi pa le ohranil moč ostati zvest Očetu! Kristusova naravna vdanost Očetu, ki ni poznala greha, je bila odprtost Njegove duše v katero je vstopila Njegova božja narava, tista moč, ki ga je po smrti tudi obudila od mrtvih!

Zapisi evangelistov o Jezusovem trpljenju nas uvajajo v krščansko razumevanje in ravnanje v urah trpljenja. In to na vseh ravneh in v vseh smereh. Z Jezusovo zmago nad zlom, grehom in smrtjo, so vse vrste trpljenja znane in nam nove v Kristusu že obvladane, so odrešene. In mi, če le trpimo z Jezusom, lahko računamo na zmago v še tako zahtevnih okoliščinah. Jezus ni zastonj dejal, da ko bo povzdignjen z zemlje, bo vse pritegnil k sebi.

Janez Sraka