Arhiv avtorja:Karmen Kristan

MAG+S 2017

Magis

Magis je jezuitski program za mlade z vsega sveta v duhu ignacijanske duhovnosti.

Že nekaj let se na Magis odpravljamo tudi mladi iz Slovenije.

 Letos se tako odpravljamo na Magis Central Europe 2017.

Moto srečanja je “Tesno združeni z Bogom”,

tema pa “Kontemplativni v akciji”

 Srečanje bo potekalo 14. – 23. 7. 2017, namenjeno je mladim 18-35 let.

14. – 20. julij:

Eksperimenti, ki bodo potekali v kar sedmih državah: na Češkem, Madžarskem, v Avstriji, na Kosovem, Poljskem, Slovaškem, in tokrat prvič tudi v Sloveniji!

20. – 23. julij:

Skupno zaključno srečanje na Češkem v Pragi.

Več na: http://magis2017.wixsite.com/magislovenija

Dan z jezuiti

Kdo? Za mladeniče od 17 do 30 leta.
Želiš od blizu videti, kako in kje živijo jezuiti, redovniki iz katerih je izšel papež Frančišek?

Dobimo se v soboto 11. februarja pri Sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani. Ulica Stare pravde 11. Naši gostje boste od 9:00 zjutraj do poznih večernih ur. Če prihajate od daleč lahko tudi prenočite pri nas.
S seboj ne potrebujete ničesar, razen radovednosti in dobre volje.
Za dodatne informacije in potrditev vašega prihoda se obrnite na p. Damjana Ristića, damjanristic@gmail.com.
Pridite, veseli vas bomo.

Dovolj milosti

Tišina (Silence) je ep o japonskih misionarjih, o katerem je režiser Martin Scorses sanjal skoraj tri desetletja, vse odkar je prebral knjigo. Gre namreč za filmsko priredbo romana Šusakuja Enda 1966 z naslovom Tišina o dveh jezuitskih duhovnikih s Portugalske. Ta se v 17. stoletju v iskanju izgubljenega mentorja znajdeta na Japonskem, kjer so krščanski veri šteti zadnji dnevi, zato se v lociranju pogrešanega mentorja srečata z vrsto nevarnosti. Zgodba je resnična.

Silence Official Trailer (2016)

10 januar 2017 Brendan Busse

Andrew Garfield o ignacijanskem popotovanju ki ga je vodilo skozi ‘Tišino.’

Ljudje delajo Duhovne vaje svetega Ignacija Lojolskega iz različnih razlogov. Kot pripravo, da bi igrali glavno vlogo v filmu Martina Scorseseja, ni eden od pogostih razlogov, a hkrati ni eden od najslabših. Možje in žene navadno opravljajo Duhovne vaje, da bi prišli do jasnosti glede tega, v kaj so poklicani, da bi postali. Nekaj takega se je zgodilo Andrewju Garfieldu, ko je prosil Jamesa Martina S.J. od časopisa America, da bi ga vodil skozi Duhovne vaje kot pripravo na vodilno vlogo v Scorsesejevem filmu Tišina. Pater Martin je na začetku okleval. Toda Garfield je iskal Nekaj, ali Nekoga. In to sploh ni slab razlog in končno je privolil. Dovolj dober razlog za Jima je bil več kot dober razlog za Boga.

***

Bil je deževen dan v Los Angelesu, ko sem se z Garfieldom dobil na kosilu, na katerem naj bi se pogovarjala o njegovi izkušnji Duhovnih vaj. Srečala sva se v majhni napolnjeni restavraciji Los Feliz v soseski starega dela Los Angelsa, ki tiči ravno pod ikonskim observatorijem Griffith, že na vzhodni strani Hollywooda. Jaz sem bil tam zgodaj. On je bil točen. Oba sva bila lačna.

Garfield je bil videti zdelan. Bilo je nekaj čez poldne, pa je bil že utrujen.

Že dva tedna je delal na promociji dveh svojih filmov, snemal že tretjega in se pripravljal na vrnitev v London, kjer naj bi se kmalu pojavil na odrskih deskah. S sabo je imel manjšo zbirko beležk in telefon. Dodaj še ‘laptop’ in skodelico kave, pa bi ga mirno lahko imel za dodiplomskega študenta. Bilo je silvestrovo in obedoval naj bi z duhovno radovednim jezuitom, ki ga ni še nikoli srečal. Vse skupaj ni bilo prav nič glamurozno, prej nekakšen religiozni zmenek na slepo. Tudi s tega vidika sem lahko dobro razumel njegovo utrujenost.

In vendar je bil kljub veliki utrujenosti nadvse prijazen, velikodušen s časom in poglobljen v pogovor. Zagotoviti je samo hotel, da bova res jedla. On je naročil polento, jaz pa palačinke z borovnicami. Bil je utrujen, a hvaležen – hvaležen za priložnost, da se je lahko spomnil na leto dni dolgo izkušnjo opravljanja Duhovnih vaj s patrom Martinom. Hvaležen je bil, da se je lahko vrnil v večjo globino in tolažbo, ki ju v tem trenutku hollywoodske samopromocije sicer ni doživljal. »To je kot tržnica ‘bogastva, časti in napuha’,« je dejal in sam pokazal na eno od ključnih meditacij iz Duhovnih vaj. Zelo bister uvid in presenetljiv detajl! Spregovoril je v mojem jeziku in mi dal čutiti, da sem doma.

Ko sva se nekoliko spoznala, sva se začela pogovarjati o tem, kako je prišel do igralskega poklica in kakšno vrsto duhovnosti je prinesel v Duhovne vaje.  »V resnici so bili filmi moja cerkev,« je rekel. »Ko sem bil še manjši poba, so bili to filmi in knjige; prav nič nenavadnega ni bilo v tem, samo čutil sem se nekako pomirjenega, tam sem se počutil najbolj pristnega …varnega.«

Morda res, kakor je sam rekel, otroška ljubezen do teh stvari ni nič nenavadnega, nato pa je dodal nekaj, kar se je slišalo kot zelo ignacijanski uvid: »Knjiga in filmi so me ponesli v mene samega; v veliko prostranstvo mene samega.«

Tudi svetega Ignacija je na podoben način poneslo v notranji svet, ko je začel pisati Duhovne vaje. Po velikem osebnem porazu, ko je izgubil nesmiselno bitko, v kateri se je želel izkazati za heroja, se je Ignacij ranjen znašel v postelji. Sredi dolgega in bolečega okrevanja je začel brati. Kmalu je ugotovil, da tolažbe in zdravja, ki ju je iskal, ni mogel dobiti iz fantazijske viteške fikcie, temveč v življenju svetnikov. Še več, ugotovil je, da se mu ne razodeva globlje in še bolj zadovoljujoče življenje samo po njihovem svetniškem vzoru, temveč tudi po kompleksnosti lastnega notranjega življenja.

Med pogovorom z Garfieldom mi je postalo popolnoma jasno, da ima moj sogovornik razvito podobno ignacijansko občutljivost. Postalo mi je tudi jasno, da je njegova »velika notranja pokrajina«, tako kot od mnogih med nami, polna ran in ranljivosti. Prav dobro pozna hrepenenje po ljubezni in tudi kako mučno zna biti včasih to hrepenenje.

»Privlačijo me zgodbe, ki skušajo trpljenje obrniti v lepoto,« je rekel. »Čutim, da mi je dan dar in z njim prekletstvo, da sem blizu nekakšni bolečini … bolečini življenja …« Za trenutek je utihnil, kakor da zbira moč, da bi lahko izrekel to, kar res misli, nakar se je razodel vir njegove utrujenosti, ki sem jo slutil od samega začetka: »… bolečina življenja v času in prostoru, kjer sta življenje in veselje f****-nemogoča.«

To je na trenutke še nekajkrat ponovil, znotraj časa nekaj ur, ki sva ga preživela skupaj. Breme ljubezni je padlo na njega, breme možnosti ali nemožnosti prave ljubezni.

***

Andrew Garfield with book getting ready for Jesuit movie Silence directed by Scorsese

Recimo da, ker nimamo drugega izraza, je Andrew Garfield uspešno opravil Duhovne vaje. »V Duhovnih vajah je toliko stvari, ki so me spremenile, preobrazile, ki so mi pokazale, kdo da sem … in kje verjamem, kje želi zame, da bi bil,« mi je povedal. Na tako dober izid Duhovnih vaj lahko samo upaš. Njegov uspeh pa ni presenečenje.

Njegova igralska šola ga je dobro pripravila za dinamiko ignacijanske molitve, kjer mora posameznik znati dobro si zamisliti sebe samega v seriji svetopisemskih prizorov. Vse to, da bi dosegel »notranje spoznanje« Boga in se naučil to spoznanje izraziti navzven skozi dejanja sočutja in velikodušnega služenja. Nekoliko bolj presenetljivo, in to ga še vedno preseneča, je, da se je zaljubil.

Ko sem ga vprašal, kaj je tisto, česar se najbolj spomni iz duhovnih vaj, je nekako usmeril pogled v ne preveč oddaljeno točko in odtaval v področje spominov. Nato se je, kot da bi ga kdo popeljal nazaj v izkušnjo, nasmehnil in dejal: »Prav res se je bilo lahko zaljubiti v to osebo, zaljubil sem se v Jezusa Kristusa. To je bila najbolj presenetljiva stvar.«

Utihnil je in misel na to je v njem zbudila jasno čustvo. Zgrabil se je za prsi, tik pod žličko nekje med želodcem in srcem in naslednja stvar, ki jo je izrekel, je prišla na plan skozi eksplozijo smeha: »Bog! To je bila najbolj izjemna stvar – zaljubiti se, in kako lahko se je bilo zaljubiti v Jezusa.«

Naenkrat sem začel dojemati pristnost, s katero je opisoval veselje ljubezni in bolečino frustracije ob njej, ter bolečino njene odsotnosti. »Tako žal mi je za  Jezusa in jezim se namesto njega; zdaj ko sem ga končno srečal, ker mu vsi dajejo tako slabo ime. Toliko ljudi popolnoma zaf*** njegovo ime, ki se ga zlorablja za toliko temnih stvari.«

Ko sem rekel, da je bil Garfield uspešen v Duhovnih vajah, je ravno izjava ljubezni do Jezusa to, v čemer je poanta: Zaljubi se v Jezusa. Trpi z ljubljenim in za ljubljenega. Njegovo sočutno trpljenje izroča v klic, ki je v tem, da pomaga drugim do ljubezni in iz območja, kjer je čutiti njeno odsotnost. »To mi pomeni čudovito agonijo ustvarjalnosti,« je nadaljeval, »lepoto agonije, ki je v tem, da nikoli v polnosti ne moreš izraziti vse zmožnosti ljubezni in ljubiti, kot on uči, in živeti tako, kot on želi, da bi živeli. V delovanje me sili ravno hrepenenje, da bi to izrazil.«

***

Izkušnja zaljubljenosti v Jezusa se mi je zdela najbolj presenetljiva, morda zato, ker Garfield in njemu podobni ljudje pogosto pridejo na Duhovne vaje iščoč nekaj drugega. V Duhovne vaje ni prinesel izrazite želje, da bi spoznal Kristusa, temveč predvsem svoj neprestan in precej boleč občutek lastne »nezadostnosti«.

Tako kot Ignacij pred njim, je Garfield mlad človek, ki išče svoje mesto na tem svetu. In, podobno kot mnogi med nami, nosi ob tem hrepenenju tudi globok strah – strah, da ni dovolj dober. »Bistvena stvar, ki sem jo hotel ozdraviti, ki sem jo prinesel k Jezusu, ki sem jo prinesel v Duhovne vaje, je bil občutek nezadostnosti,« je rekel. »Ta občutek o večnem hrepenenju po popolnem izrazu tega, kar je v vsakem izmed nas. To rano nezadostnosti. To rano, ki jo povzroča občutek, kot da to, kar sem ponudil, nikoli ni dovolj.«

Mnogi od nas živimo z občutkom poraženosti, a česar dostikrat ne dojamemo, je, da nas poraz sam ne moti toliko kot pa to, da bi postal poraz javen. Težko je ne uspeti, čeprav sem nam to dogaja ves čas. To, da bodo ljudje videli, da nam ni uspelo, da bodo prepoznali, da smo zgube, to je tisto, kar res boli. Vsi si želimo, da bi nas cenili, da bi nas videli s tisto osebo, po kateri hrepenimo; če pa se bojimo, da tega nismo vredni, nas vidijo ob tem, kar nas navdaja z največjo grozo. Ta napetost je nekaj, kar Andrew Garfield razume zelo dobro.

Trenutek, ki se ga spominja kot najgloblje izkušnje Božje navzočnosti svojem življenju, se je zgodil ravno pred njegovo prvo javno predstavo, ko je končeval dramsko šolo. Igral naj bi Ofelijo v Shakespearjevem Hamletu v Globe Theatre v Londonu. »Zgodilo se je nekako dve uri prej – nenadoma čutim, da bom umrl,« se je spominjal. »Povsem jasno sem čutil, da če bom stopil na oder, da bom zgorel od znotraj navzven. Še nikoli nisem čutil tolike groze, smrtne groze, nezadostnosti in dvoma vase. Groze, biti viden. Groze, razodeti in izpostaviti svoje srce. Se izpostaviti in reči: Glejte me.«

Da bi umiril živce, je hodil gor in dol po južnem bregu Temze. Bil je oblačen dan in njegove misli so iskale izhod: »Začel sem razmišljati, da bi se vrgel v reko. Ničesar nimam dati, ničesar ponuditi, jaz sam nisem drugega kot navadna prevara.« Danes to razume kot trenutek molitve: »Prosim za nekaj. Prosim za pomoč.«

Potem je nenadoma zaslišal uličnega glasbenika, ki je, ne ravno perfektno, pel znano pesem Dona MacLeana »Vincent«. To, česar se najbolj spomni, je nepopolnost tega nastopa. »Če bi ta tip ostal v postelji, rekoč: ‘Ničesar nimam, kar bi lahko ponudil, moj glas ni dovolj dober. Nisem še pripravljen, da bi javno nastopil.’ Če bi poslušal te glasove, mi ne bi bilo dano to, kar sem potreboval,« je rekel. »Njegova pripravljenost, da je bil ranljiv, je res spremenila moje življenje. Mislim, da sem prvič dojel smisel umetnosti, kako umetnost ljudem spreminja življenje. Spremenila je moje življenje.«

Ta trenutek umetniške nepopolnosti, ki ga je bil deležen, ga je rešil: »In dobesedno so se oblaki raztrgali in pokazalo se je sonce in me obsijalo in ta človek in jaz sva samo jokala, brez kontrole. In bilo je tako, kot bi me Bog zgrabil za vrat in rekel: ‘Mislil si si, da boš umrl, če boš šel na oder, v resnici pa, če ne boš šel, takrat boš umrl.’«

Od tistega trenutka dalje živi s to ustvarjalno napetostjo – z globokim strahom, da bo viden, in vedno večjo potrebo po tem, da bi bil viden. To, kar nas straši, je, da bi nas videli v naši nepopolnosti, in to, da se pustimo objeti v naši ranljivosti, nas bo odrešilo.«

***

Med najbolj ganljive dele Duhovnih vaj šteje Garfield kontemplacije tako imenovanega Jezusovega »skritega življenja«. »To sem čutil kot nekaj zelo pomembnega,« se je spominjal. »Moja skušnjava je v tem, da vedno hočem ustvarjati, biti viden, žeti odobravanje itd. Pokazana mi je bila lepota skritega življenja, umika, da bi se lahko podal v globino moje umetnosti, mojega življenja na tem svetu.« Glede na njegovo očitno nelagodje – glede pasti življenja slavne osebe – ni čudno, da čuti privlačnost skritega življenja. In vendar so te meditacije o Kristusovem otroštvu odprle v njem željo tudi po tem, da bi vstopil v skrite dele svojega lastnega življenja – v rane nezadostnosti, v zapuščene kraje, ki jih vsi nosimo v sebi, a dostikrat ne najdemo poti vanje ali pa iz njih.

Toda najbolj ključna vaja za Garfielda ni bila o skritem življenju, niti o lastni ranljivosti, temveč o nečem svetem, kar se mu je razodelo, o ranljivosti Boga. Med meditacijo rojstva si je predstavljal samega sebe, kot priporoča Ignacij, kot babico, medtem ko se je rojeval Kristus: »Počutil sem se doma. Čutil sem, da je to pravi kraj, kjer moram biti. Pomagati tej ženi v njenem globokem dejanju.« Začel je razumeti, kako je lahko protistrup proti ponižanju v ponižnosti. »Bog, kako si želim, da bi se vedno lahko tako počutil, v ponižnem služenju,« je rekel. »Če bi lahko postalo moje pripovedovanje zgodb služenje, pri čemer bi ostal pri tem ponižen, kot se le da …« Spet se za trenutek zamakne v spomin. Razumem ga. To ni majhna stvar.

Igralce so od nekdaj razumeli kot babice. Igralec, kot tudi vsi duhovniki, stoji pred resnico in se udeležuje pri njenem razodetju s pomočjo besed in gest, tako da ponavzoča naše svete zgodbe in ljubezen. Ko je kontempliral Kristusovo rojstvo je Garfield spoznal, kar drugi babiški igralci in mistiki vedo že dolgo časa – da s tem, ko poosebljamo ljubezen, sami postajamo ljubezen, po kateri hrepenimo.

Izkušnja Duhovnih vaj je sveta, ker je to mesto, kjer spoznavamo resnico o ljubezni, kjer je poosebljenje ljubezni razodeto v Kristusu. Ko čutiš, da sodeluješ pri rojstvu ljubezni, po kateri hrepeniš, je to mistični trenutek za vsakega od nas. Ni lahko. Na vsak način gre za vajo in še več kot to. Toda, brez dvoma, je to največji dar.

Toda sodelovanje pri porodu ljubezni, pri rojstvu, ne odvzame bolečine. Ljubezni ni mogoče, da bi ozdravila lastno nezmožnost, marveč je njeno poosebljenje ljubezni, ki nas na koncu odreši. Delo ljubezni je, da nas odreši. V vsakem pogledu gre pri tem za delo, ki se uresničuje postopoma.

»Ta vaja me je pripeljala na kolena,« je rekel Garfield, »in vendar sedim sedaj pred tabo in se ukvarjam z istim sr…… Samo dejanje snemanja filma je bilo drugotnega pomena, v primerjavi s tem, da sem šel skozi Duhovne vaje. To pa, da je film izšel, je še bolj drugotnega pomena … Vendar globina izkušnje ima sadove. Globina izkušnje Duhovnih vaj je bila dovolj. Po tem sem čutil delo na filmu tudi zelo, zelo globoko, globlje kot katerokoli umetniško izkušnjo, ki sem jo kadarkoli imel. Ni bila tako globoka kot Duhovne vaje, a je bila še vedno po vsem najboljšem tudi preklemano globoka. In zdaj, film prihaja in jaz sem se znašel nazaj v tem Plitvem dolu. Nekako skušam to spraviti s sabo.«

Andrew Garfield s kuharjem na dejanjskih duhovnh vajah.

Vztrajati v ljubezni ni lahko, kakor tudi vztrajati v milostnem trenutku Duhovnih vaj ni lahko. Svet se nam vrne in mi se vrnemo vanj. Toda, ko sem ga vprašal, če še vedno zaupa pristnosti njegove zaljubljenosti, se je nasmehnil, se mi zazrl v oči in mi zagotovil: »Krščen matiček … to je bilo popolnoma dovolj za to. Če ne bi posnel tega filma, to ne bi bilo dobro, toda izkušnja, ki se ji nikoli ne bi hotel odpovedati, če bi imel izbiro … bi to morale biti te Duhovne vaje. To mi daje toliko tolažbe. To je tako močna izkušnja prave ponižnosti, ker mi je pokazala, da lahko svoje življenje podvržeš duhovni preobrazbi, iskrenemu hrepenenju, da to hrepenenje lahko udejanjiš, da ustvariš odnos s Kristusom in Bogom. Nato lahko izgubiš 20 kilogramov, se odrečeš svoji umetnosti, moliš vsak dan, šest mesecev živiš brez spolnih odnosov, narediš vse te žrtve v službo Bogu, v službo temu, v kar verjameš, da te Bog kliče, in tudi po vsem tem, s srcem in dušo, po tem skromnem darovanju … tej ponižnosti … tudi po vsem tem, boš šel in vse to zavrgel? To je čudovito, čudovita milost, ki ti je dana, prikazana. In, velika tolažba je vedeti, da me kdo kljub temu, da delam tako trdo, ne bo maral. Vsaj en človek bo vedno rekel, da sem ničvreden. To je čudovito!«

Če se mi je Garfield zdel utrujen, na začetku najinega srečanja, je bil sedaj vse prej kot utrujen. Ko govori od teh milostih, ki jih je prejel, je vidno vesel, smejoč se in glasen. Tudi ko reče, da bo kdo vedno mislil o njem, da je »ničvreden«, se zdi sijoč in svoboden.

»To je moja iskrena molitev,« pravi, »molim, da bi bil svobodnejši, ko se darujem ranljivega … in ti drugi glasovi, najsi bodo notranji ali zunanji, ne bi več imeli iste moči nad tem plamenom, nad mojo zmožnostjo, da darujem najčistejše, ranjeno, črepinjasto razpokano srce … v službo Bogu, v službo za večje dobro, v službo ljubezni, v službo božanskemu. Čutim, da je to tisto, kar mi Bog kaže. In še vedno boli, ko sem nerazumljen in neopažen … ampak, hrepenim po tem, da bi me bolelo manj, da bi se lahko še naprej z ranljivostjo daroval.«

V svojem jedru so Duhovne vaje, glede poosebljene ljubezni, ne samo glede njene možnosti. Možnost ali nemožnost ljubezni nas dela hrome. Poosebljene ljubezni, ranljive, ranjene in pretepene ljubezni, ki sem jo videl v srcu Andrewa Garfielda, poosebljene ljubezni, ki jo je doživel, je pomagala Mariji pri porodu, ljubezen stražarjev njegovega »skritega življenja«, ljubezen, ki živi v njegovem hrepenenju, da bi ga videli globlje in ga cenili bolj popolno, zaljubljenost,  s katero se še vedno bori v svojem odnosu z Bogom  in drugimi – to je poosebitev ljubezni, ki nas vse skupaj na koncu odreši. Če nezmožnost ljubezni v nas zapusti hrepenenje, je poosebitev ljubezni tista, ki nam bo našla zadoščenje. V poosebljeni ljubezni bomo našli našo zadostnost.

Ko sem se vrnil nazaj v Madrid, sem ponovno opazil, kot da bi ga prvič, obtežilnik za papir, ki mi ga je pred leti za rojstni dan podaril oče. Gre za preprosto aluminijasto gmoto, na kateri z velikimi črkami piše: »JAZ SEM ZADOSTI.« Zdi se, da je to milost, ki jo je imel Bog v mislih za Andrewa Garfielda, milost, ki jo vsi starši želijo svojim otrokom: da bi se nekega dne prepoznali kot poosebitev njihove ljubezni. To vedenje bodi zadosti. V zadnji molitvi Duhovnih vaj je Ignacij priporočal: Vzemi vse, Bog. Daj mi samo svojo ljubezen in milost. To mi zadošča.«

Brendan Busse, S.J., dopisnik časopisa  America, ki trenutno študira teologijo v Madridu v Španiji

Prevod: P. Damjan Ristić, DJ

 

Moj Gospod, prosim te, da odstraniš vse…

fabre1


»Moj Gospod, prosim te,

da odstraniš vse,

kar ločuje mene od tebe in tebe od mene.

Odstrani vse, kar me dela nevrednega

tvojega pogleda, tvoje roke in tvoje graje,

tvojih besed in pogovora s teboj,

tvoje dobrotljivosti in ljubezni.

Odvrni od mene vsako zlo, ki me ovira,

da te ne vidim,

te ne slišim,

te ne okušam,

te ne vonjam

in se te ne dotikam;

da se te ne bojim

in nisem pozoren na tebe;

da te ne poznam,

te ne ljubim

in te nimam;

da se ne zavedam tvoje navzočnosti

in se te ne veselim, kot bi se lahko.

Vse to prosim zase in si goreče  želim od tebe.

Amen.«

(sv. Peter Faber)