Arhiv avtorja:Benedikt Lavrih

25. nedelja med letom

Adijo pravičnost

»Nemogoče je govoriti o pravičnosti. Te ni več.« Tako je zaključila skupina razmišljajočih mož. Ko prebiramo evangelij današnje nedelje, nas tudi ujame misel, da ni več pravičnosti. Človek naj bi dobil plačilo za storjeno delo. Kako naj tisti, ki je prišel na delo na koncu dneva, dobi isto kot tisti, ki so delali cel dan? Po načelu pravičnosti, naj bi bil človek plačan po tem, kar stori. Pričakovali bi, da bo vsaj »pri Bogu in Cerkvi« pravičnost.

Slovenci smo postali občutljivi na pravičnost. Ne samo mi, cel svet kliče po pravičnosti. Veliko delavcev občuti krivičen sistem v državah. Na enem koncu sveta je veliko bogastva, na drugem ljudje umirajo od lakote. Kje je pravičnost?

Veliko ljudi ima pravičnost v sebi kot veliko vrednoto in jo tudi živijo. Družba in posameznik potrebujeta pravičnost. Ali lahko spremenimo svet, ki ne deli pravično vrednot in dobrin? V svetu se odvija veliko prizadevanj za pravičen svet. Še vedno so šibka in večkrat niso slišana.  Ali lahko spodbude in borbe za pravičnost spremenijo kapitalistični in materialistični svet? Ali lahko bogataše tega sveta spreobrnemo, da bodo delili s tistimi, ki nimajo? Naj ustavimo požrešnost in pohlepnost posameznikov in gospodarskih sistemov, ki se  utapljajo v bogastvu, a ne vidijo ubogih?

Ostanimo pri prizadevanjih v nas samih in našem okolju. Začne se tako, da odpremo svoje oči za potrebe bližnjih. V svojem okolju ustvarjajmo pravičnost. Delimo dobrine z bližnjimi, opazujmo potrebe bližnjih. Vzgajajmo sebe in svet okrog sebe. Tak način spreminja in oblikuje miselnost, ki ni sebična, ampak sega preko naših meja. Premalo govorimo o pravičnosti. Tudi zgledov »male pravičnosti» v vsakdanjem življenju je premalo. Pravičnost je dar, je vrednota, ki jo ima človek v srcu. Nekaterim je dano, drugi se vzgojijo, eni so sebični in zmorejo videti le svoje potrebe. Radi bi naredili svet pravičen, a morda je najboljša pot, da vzgajamo sebe.

Vzgoja za pravičnost je vzgoja srca. Kaj spremeni in spreminja naš način razmišljanja? Prevzeti nas mora ljubezen. Še več, ni dovolj želja deliti, potrebna je Ljubezen, ki jo daje Bog. Ta mehča naša srca in jih odpira. V svetu imamo preroke ljubezni. Zelo blizu nam je sveta Mati Terezija. Množica dobrih ljudi, ki pomagajo in rešujejo svet s številnimi dobrimi programi za pravičnost.

Ljubezen premakne najbolj trde ljudi in tudi politične sisteme. V družbi, kjer ni prizadevanj za pravičnost, se pojavi sebičnost in z njo nemir.

Druga misel evangelija je ta, da je Božja ljubezen drugačna, kot si jo mi predstavljamo. Opazujemo zgodovino. Bog je vedno presenečal na različne načine. To, kar je predstavljeno danes v evangeliju, govori o tem, da Bog dela velike spremembe. Človeško ravnanje in ustaljene načine  spremeni in obrne na glavo. Nam je nekaj pametno in dobro, Božji poseg je drugačen. Edina pravičnost je pred Bogom.

Pred Bogom smo vsi enaki. Vsem nam je dal življenje in vsem nam ga bo vzel. Bog lahko naredi čisto po svoje in to ni v naši moči, da bi doumeli. V obdobju življenja se za določene stvari  odločamo sami, veliko je skrivnostnih in Božjih. Ali je Bog pravičen? Bozja ljubezen prihaja in se razdaja, ko mi ne pričakujemo. Nas iznenadi. Človeška miselnost in naše zmožnosti ne morejo preverjati o tem, kdaj in kako je Bog pravičen. To ni v naši moči.

Življenjske zgodbe govorijo, da bi marsikdaj Bog po človeško gledano lahko bil bolj pravičen. Veliko ljudi trpi in bi jih Bog lahko rešil in jim pomagal. Kar se tiče pravičnosti v svetu in življenju, smo lahko razočarani nad Božjim ravnanjem. To nam je potrebno, da se bolj zavedamo, da Bog s svojo ljubeznijo prebuja in obuja vse, tudi tiste, ki zadnji pridejo. Ni rečeno, naj lenarimo in  čakamo, da bo konec in bomo dobili enako plačilo. Gospodar nas preseneti in razjezi. S tem pa v nas prebuja podobo Boga in Ljubezni, ki je pa mi ne moremo razumeti. Ljudje si želimo pravičnosti in ljubezni.

Pravičnost je sad ljubezni.  To je dejavna ljubezen, s katero vidimo in pomagamo bližnjim, še posebej najbolj potrebnim pomoči. In ko je Gospodar nagradil vse enako, je dejal, da Bog ne gleda, kdo in kaj je. Vse ima rad in vse sprejema. Nas pa uči, da je pravičnost Božje delo, ki se uresničuje po naših delih.

Ali je ljubezen v nas dovolj močna, da se bo dotaknila tistih, ki pridejo zadnjo uro, so zamudili, ne morejo delati?

Lavrih Benedikt

 

24. nedelja med letom

Ali je res možno odpustiti ?

Ali se nam zdi, da Kristus pretirava v tem, kar slišimo v današnjem evangeliju, da naj odpustimo sedemdeset sedemkrat ? Ste že doživeli odpuščanje? Bi želeli komu odpustiti, in še ne zmorete.  Vam je težko odpuščati?

Če razmišljamo o ljubezni, lahko rečemo, da je odpuščanje stopnja ljubezni, ki je najtežja in najmočnejša. Si predstavljate življenje brez odpuščanja? Človeška bitja in odnosi med nami so takšna, da potrebujemo odpuščanje. Za vsak zdrav in dober odnos je potrebno odpuščanje.

Kako težko je slišati: »Nikoli mu ne odpustim.« Ali si smemo to privoščiti in tako razmišljati? Preveč dragoceno in preveč krhko je to življenje, da bi pozabili na ljubeče odnose, kjer je odpuščanje uresničevanje ljubezni. Vemo, da ne zmoremo. Ali trmasto vztrajamo pri tem, da nočemo na pot odpuščanja? To je strma pot. Potrebno je lastne notranje spone spremeniti v  ljubezen, ki sprejema, odpušča in se ne maščuje, ampak daje moč in duha. Koliko srečnejših ljudi bi imeli, če bi jim odpustili. Tudi sami bi bili srečnejši.

Kako lahko ljudje živijo desetletja sprti in so prepričani, da ne morejo ničesar storiti? Na poti odpuščanja so potrebni koraki; nujni so. Na poti odpuščanja ne moremo vsega sami. Prosimo Boga. V evangeliju je tisti veliki gospodar Bog, ki daje moč in duha za odpuščanje.

Zahvaljujmo se Bogu za trenutke, ko so nam odpustili in ko smo tudi mi odpustili. To so sveti in svetli trenutki. Ti nam govorijo, da je možno delati velike korake. Če živite v sporu, se poskušajte zavedati, kako je lepo biti spravljen s samim seboj, z bližnjimi. Sovraštvo, stare zamere uničujejo in rušijo Božje v nas.

Kdor ne more  odpustiti in ne gre niti na pot odpuščanja, je zaprl pot notranjega miru. Ni bilo dano, da je sreča v lepih odnosih. Ljudje se kregamo in smo sprti in prepričani, da je naše življenje lepo. Mislimo celo to, da smo dobri kristjani.

Pravi kristjan je tisti, ki se trudi, da bi živel ljubezen in jo uresničeval. Nikogar ne moremo prisiliti, da bi odšel na pot odpuščanja. Odločitev zanjo je prvi korak in jo sami  naredimo. Lepo je videti smisel in cilj lepih in urejenih  odnosov. Gospodar, ki je v evangeliju služabniku vse odpustil, je želel, da bo tudi ta služabnik, kateremu je bilo vse dopuščeno, odpustil. Ta ljubezen ni dosegla služabnika.

Kristus je  vsem odpustil in celo molil zanje. Poglejmo v svoje življenje. Naj postane odpuščanje vsakdanji kruh in v tem svetu nihče ne bo lačen ljubezni. Če danes začnemo odpuščati drug drugemu in ta vonj ljubezni ponesemo v svet, bo lepo in čudovito. Radi se bomo imeli in ne bo manjkalo moči in poguma za vsakodnevno življenje.

Ne čakajmo! Včasih slišimo in govorimo: »Naj on pride do mene in se opraviči.«  Naredite vi prvi korak. Blagoslovljeni boste in veseli. Odpuščanje ni poraz v odnosu ali izguba. Včasih nekateri mislijo, da je to ponižanje. Je več, kot vse drugo. Odpuščanje je  odpiranje Božjega v bližnjem in priznanje, da je ljubezen močnejša in ima moč. Odpuščanje je uresničena ljubezen, ki ozdravlja, daje človeku dostojanstvo in  usmerja bližnjega in nas na novo pot.

Odpustiti je vedno ponovno ljubiti in sprejeti. Prijatelj pripoveduje: » Od tistega dne, ko sem jim odpustil, sem  srečen in drugačen. Svoboden sem in miren.«

Tudi vi ste povabljeni na to pot .

Benedikt Lavrih

 

Brat Jože Marin se Bogu zahvaljuje za osemdeset let življenja

Danes se je Bogu zahvalil za osemdeset življenja  redovni brat jezuit Jože Marin. V krogu sobratov je nazdravil, se poveselil in se spominjal lepih trenutkov. Veselimo se z njim in mu čestitamo. Naj ga Bog ohranja in spremlja. Kaj več o njem je napisal sam in sledi v nadaljevanju.

Luč sveta sem zagledal 14. septembra 1937 v Savcih, župnija sv. Tomaž v Slovenskih goricah. Starša, oče Alojz in mama Ana, Rojena Bokša, sta podarila življenje sedmero otrokom. Najstarejša je bila Terezija (1930), nato Lojze (1932), Franc (1933), Marija (1934), Stanko (1936), Jože (1937) in Viktor (1941).

Terezija je bila kuharica v Ljubljani.

Lojze je prevzel kmetijo in jo vodil do leta 1993.

Franc je postal zidar in je delal v Mariboru.

Marija je bila gospodinja v Ljubljani, kjer je umrla leta 1990.

Stanko se je izučil za teraserja, delal je v Mariboru, kjer je umrl leta 2011.

Sam sem do služenja vojaškega roka ostal doma. Vojaško službo sem opravil med letoma 1958 in 1960. Za zidarja sem se začel učiti leta 1960 v Mariboru. Po opravljeni šoli za zidarja sem delal v Mariboru, kjer sem leta 1978 vstopil v Družbo Jezusovo.

Viktor je postal teraser, delal je v Mariboru, kjer tudi živi.

Doma smo imeli malo kmetijo; po tri krave, po šest prašičev, kure in drugo perutnino. Oče je bil mali kmet, po domače – želar.

Po vstopu v Družbo Jezusovo sem opravil noviciat v Borovnici (1978 – 1980), ko sem se vrnil  v mesto ob Dravi.  Pri sv. Magdaleni sem bil zakristan med letoma 1984 in 1992. Nato sem do leta 1998 prekinil službo zakristana. Istega leta sem pri sv. Magdaleni ponovno postal zakristan do leta 2012. Od leta 2012 do 2015 sem živel na Ljubljanski 13. Sedaj živim pri sv. Magdaleni.

O redovnem poklicu sem začel razmišljati kot deček – star 10 ali 11 let – ko sem doma »pokrival kelih«. Za jezuite sem se  odločil bolj pozno. V Družbo Jezusovo me je sprejel p. Marjan Šef, ko sem bi zrel za redovni poklic.

Kot zidar sem namreč pomagal jezuitom pri sv. Magdaleni. Nekaj ni bilo dobro narejeno in p. Jakob Laura mi je rekel, da je to bilo po moji krivdi. Napako sem popravil. To je bilo leta 1975, ko je bil kaplan p. Franc Baraga.

Razlog za vstop k jezuitom je bilo lepo vzdušje ob delu pri sv. Magdaleni. Pri jezuitih sem vedno zadovoljen. Samo včasih se mi je zdelo, da me je sam Bog zapustil  Imam pa tudi, kot kdorkoli izmed nas, svoje omejenosti, šibke točke.

Naj povem, da sem si vedno želel biti blizu cerkve in, da bi kaj dobrega storil za Cerkev. Bil sem 24 let zakristan. Zdaj sem kot piščanec, ko pride iz jajca. Se postavi na noge in malo gre in nato pade. Nato se zopet postavi na noge in zopet pade. In tako naprej.

Hvala vsem, ki me blagohotno sprejemate!

Maribor, 26. julija 2017

brat Jože

23. nedelja med letom

 

Pomagam ti, na pravi način

Vas motijo napake bližnjih in jih težko sprejemate, ker so drugačni in je njihov način življenja za vas nesprejemljiv?

Ali ni zanimivo, da tako radi spreminjamo druge?

Ali je dobro in ali smo dolžni nekomu povedati, da dela narobe in da njegov način življenja, dela, obnašanja škodi njemu in okolici?

Ali delodajalec sme in mora povedati delavcem, kaj delajo narobe, in jim tako pomagati, da je njihovo delo bolj učinkovito?

Kako naj bližnjim in sebi pomagamo pri osvobajanju od različnih napak? Mnogi, med njimi tudi kristjani, v velikem navdušenju po spreobrnitvi bližnjih naredijo škodo, ko poskušajo bližnje na silo ali na napačen način spreminjati. Kako naj drugemu pomagamo na poti spreobrnjenja? Ali si bližnji sploh želijo naše pomoči na tej poti spreminjanja?

Pogosto nekomu povemo njegovo ali njeno negativno lastnost ob napačnem času in na napačen način. Ker ne moremo sprejeti bližnjega, se nanj jezimo. Pri tem se rodijo še druga negativna čustva. Posameznika razjezimo, namesto, da bi mu pomagali. Pomembno je najti razpoložljiv trenutek, ko nekomu nekaj povemo na pravi način.

Ali želimo oblikovati človeka tako, da bi nam bil všeč? Te pravice nimamo. Človek je edinstveno Božje bitje. Vsak se sam odloči, ali bo kaj spremenil in izboljšal. Seveda je potrebna pripravljenost, da ta oseba sprejme spodbude. Če izrazi željo, da mu pomagamo, potem to po svojih močeh lahko storimo.

Zakonski par pripoveduje: »Z ženo sva se dogovorila, da si poveva, kar naju moti na drugem. Včasih je bilo težko, a sva se vzgajala za medsebojne spodbude in tudi kritike. Vedela sva, da se imava rada in da želiva drug drugemu dobro. Napredujeva v sprejemanju najinih osebnih navad in značajskih lastnosti. Kljub različnosti z odprtostjo in potrpežljivostjo spoštujeva različna svetova moške in ženske narave. Vesela sva najine poti. Vljudno in na pravi način se spremljava in opozarjava.« Potrebovala sta vztrajanje in potrpežljivo sprejemanje. Brez popolnega spoštovanja ne gre.

Kako si pomagamo, da bi bili boljši?

Kristusova drža je samo ena. To je ljubezen. Ljudje hitro začutimo in spoznamo, da nas ima nekdo rad in nam želi dobro. Takrat prisluhnemo bližnjemu in se odpremo, ker nas ljubeč odnos odpre za vse dobro. Spodbude in pripombe, ki jih nimamo najbolj radi, sprejemamo dobronamerno.

V evangeliju te nedelje nam Jezus pomaga, kako se približamo drug drugemu, da si bomo pomagali k boljši samopodobi.

Učimo se Kristusovega načina, ki je v naslednjih držah.

Bodimo nežni in čuteči

Kristus priporoča, naj bližnje posvarimo in to na štiri oči. Kako hitro se nam zgodi, da drugim govorimo o napakah bližnjih. Raje povabimo bližnjega in mu osebno povejmo na pravi način. Naj začuti, da je naša pot k njemu pot ljubezni in spoštovanja. Želimo mu dobro. Če ne posluša, se nanj ne jezimo. Povejmo mu ponovno. Ne odnehajmo. Prosimo zanj, da bi spoznal, kaj lahko stori. Prosimo Boga, da mu s svojo milostjo pomaga. Včasih je morda dovolj in tudi najbolj modro, da prosimo Boga, da bi mu dal moči za neke spremembe in napredovanje. Izberimo pravi način, ko prihajamo k bližnjim, ki bi jim radi pomagali na poti spreobrnitve.

»Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«

Skupnost, bližnji, ki so okrog nas, so dar. Včasih se nam zdi, da če ne mislimo in delamo vsi enako, je to ovira za skupno življenje. Če znamo živeti dobre odnose, se medsebojno bogatiti in se učiti iz naših življenjskih zgodb, je to velik Božji dar. Kristus v ljudeh najprej vidi dobro. Če se učimo in vzgajamo tako pristopati k bližnjim, bomo veseli in pozitivni v skupnosti. Bogatimo se in vzgajajmo v vseh skupnostih. Vsaka naša skupnost je ogledalo našega načina življenja.

Okrog nas so ljudje, ki jih težko sprejemamo in imamo težave, da bi njihove navade, značaj, način vedenja sprejemali in tako živeli še lepše odnose. Želja, da bi ljudje bili taki, kot si mi želimo, nas lahko obremenjuje. Ne moremo in ne smemo ustvarjati bližnjih po svoji podobi. Premislimo, kako naj pametno in ljubeče pomagamo svojim bližnjim, ki jih imamo radi in bi radi z njimi napredovali tudi mi. Najprej pa razmislimo o sebi.

Lavrih Benedikt

22. nedelja med letom

  1. Nedelja med letom

Razmišljati po Božje

»Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« Tako je Peter zatrjeval Jezusu in ga tolažil, ko je slišal napoved njegove prihodnosti.

Koliko načrtov imamo. Ves čas živimo z načrti. To nas spodbuja in nam daje moč. Ni življenja brez načrtov. Pred nekaj dnevi mi je prijatelj dejal: »Videli se bomo, če Bog da.« Navzoči so ga začudeno pogledali. Toda v tej trditvi je veliko resnice. Kdo od nas lahko zatrjuje, da se bo nekaj zagotovo zgodilo, da bo šlo po naših načrtih? Ali nismo vsak trenutek pred veliko nevidno skrivnostjo? Ljudje težko priznamo, da je življenje skrivnost in da moramo vse prepustiti rokam Nevidnega velikega Boga. Težko verjamemo, da ni vse v naši moči in da ne more biti vse po naših načrtih.

Iz naših ust težko spravimo tudi besede, da je Bog oblikovalec sveta in življenja. Šele ko vidimo, da smo nemočni in ne zmoremo več, včasih le priznamo, da smo sami nemočni, da je to ‘Božji prst’. Ali mora biti človek res nebogljen, da spozna, da je vse v Božjih rokah?

Ne glede na to, kakšno življenjsko poslanstvo imamo, smo vsi ljudje pred Bogom enaki. Vsem je Bog dal življenje in vse Bog vzame k sebi. To je skupno vsem človeškim bitjem. Do tega spoznanja je treba priti; nekaterim je to dano, drugim ni. Peter ni razumel, da je tudi Kristus, čeprav s posebnim poslanstvom, človek, in da mu je dano vse, kar je človeškega.

Kristus se jezi na Petra, da misli samo na to, kar je človeško. Približno tako razmišljamo vsi. Razmišljati po Božje ni enostavno. Navezani smo na ta svet, radi imamo dobrine, ki nam pomenijo izvir sreče. Kako naj razmišljamo bolj po Božje? Ali želimo življenje usmeriti tako, kot predlaga Kristus? Naši načrti so samo senca v velikem skrivnostnem Božjem načrtu za vsakega človeka. Se želimo približati Božjemu načrtu? Kristus nas spodbuja. Tri drže nam bodo v pomoč.

Hodi za menoj!

Kristus nikogar ne sili, naj hodi za Njim. Vedno nas vabi. Jezusovo povabilo je preprosto – naj ostanemo bitja ljubezni, naj bomo na poti ljubezni. Kristus nas vabi, da izbiramo življenje. Ljudem je pomagal in jim razodeval smer življenja. Naj nam pomaga najti pravo smer. Razveseljujoče je, da je Jezusova prva in edina smer ljubezen. Hodimo po poti ljubezni!

Odpovej se samemu sebi!

Kristus pravi, naj naredimo prostor za rast v sebi. Naj odstranimo to, kar ni dobro, da bomo našli v sebi dobroto in vse, kar nas osrečuje. To je odpoved, ki ima cilj in smisel. Odpovedati se samemu sebi je odpiranje in odkrivanje novih poti za rast dobrote in ljubezni v nas. Naj ne bo odpoved mučno izčrpavanje in nasilno odločanje, ampak zorenje za boljšo podobo Božjega človeka v nas in tudi za srečo bližnjih. Ko se nečemu odpovedujemo, dajemo prostor notranjemu svetu, da se prebuja in raste.

Vrednoti in spoštuj življenje; bodi hvaležen za veličino življenja!

Razveselimo se življenja, svojega dihanja in bivanja. Hvaležnost za življenje je kot odskočna deska, da vidimo male in velike darove življenja. Bolj ko vidimo vse, kar nam je dano, bolj bomo videli življenje kot dar in ga tudi vrednotili z Božjim gledanjem. Vsak dan izbirajmo življenje.

Razmišljati po Božje pomeni podati se na pot ljubezni, ki jo Bog daje po stvarstvu, človeku in še mnogih darovih kozmosa. Saj veste: današnji dan je v prvi vrsti Božji dar. Veselite se, da vam je darovan!

Benedikt Lavrih

 

21. nedelja med letom

Milostna pot vere

»Ti si Kristus, sin živega Boga.«

Sveti Peter je odločno in jasno izpovedal vero v Jezusa. Živel je z Jezusom, se z njim družil in preživel veliko časa ter različnih trenutkov. Njegov zelo razgiban značaj nam govori o vihravosti, o nihanju v njegovem notranjem svetu, a kljub temu je iskal Jezusa in mu ostal zvest. Jezus mu je zaupal veliko in odgovorno nalogo v Cerkvi. Jezus je Petru povedal, da mu to, da Njega pozna, ni bilo dano po človeški poti, ampak je to pot milosti.

Ali je za naše verovanje treba poznati Jezusa? Verouk naj bi bila pot k Jezusu. Kristjani premalo vemo o Jezusu kot o zgodovinski osebi in o njegovem delovanju in poslanstvu. Morda bi tudi to pripomoglo h globlji veri in zaupanju v Jezusa Kristusa.

Na srečanju staršev birmancev je neki oče vprašal, zakaj otroci v pripravi na birmo potrebujejo toliko verskega znanja. Katehet je jasno povedal, da je cilj v tem, da bolj spoznajo in tako lažje doživijo Jezusa, kar je poseben dar vsakega zakramenta. Oče se s tem ni strinjal. Katehet mu je v nadaljevanju razložil, da je zgled verskega življenja staršev vedno šibkejši in da manjka vere v zakramente in v Jezusa. Prav zato se vsi, ki pomagajo v pripravi birmancev, trudijo, da bi birmanci vsaj nekaj vedeli o Jezusu. Pogovor med očetom in katehetom se je končal v začaranem krogu. To so izzivi tudi za nas. Ali ni vera v Kristusa milost in poseben Božji dar? Dano nam je bilo, ali ne,  da se nas Bog dotakne in v Njega verjamemo ali ne? Ali je naša vera nadaljevaje površne krščanske tradicije, ki ne daje trdnega, osebnega in zaupljivega odnosa do Kristusa? Ali pa je Kristus za nas pot ljubezni in izvir ljubezni, način življenja in cilj življenjske poti? V večini primerov je naša pot verovanja povezana s prejemom zakramentov, ko mnogi rečejo, da »imajo vse«. To pomeni, da so prejeli zakramente in so na to celo ponosni, a vere v Kristusa nimajo.

Verska vzgoja naj bi nam pri tem pomagala, ne more pa to biti edina pot, da bi Jezusa zares doživeli. Peter je Jezusa doživel. Med Petrom in Jezusom je bil zelo razgiban odnos; med njima je bila privlačnost in tudi napetost, a kljub temu sta oblikovala prijateljski odnos. Bistvo njunega prijateljstva je bilo doživetje ljubezni. Tudi v vsakodnevnih odnosih se ljudje tako približamo drug drugemu – privlači nas to, kar je ljubeznivo in prijazno. Jezus je bil tak; sprejemajoč in ljubezniv, zato se je Peter vračal k njemu.

Če starši z zgledom in dobrim verskim vzdušjem ustvarjajo ljubeznivo, domače in toplo vzdušje, je to Jezusova navzočnost. Tam, kjer je prava nesebična ljubezen, je prisoten Kristus. Lahko imamo temeljito znanje o Jezusu, a ne živimo ljubeznivih odnosov; takrat Jezusa sicer poznamo, ne dovolimo pa, da vstopi med nas kot ljubezen, kar Jezus je.

Kaj lahko naredimo? Lahko smo kot cvet, ki se odpira in zapira. Trudimo se, da delamo dobro in uresničujemo ljubezen. To je tudi vse, kar zmoremo. Bog sadi in zaliva. Bog se razodeva. Vse poti do Boga so tako edinstvene, posebno enkratne in osebne. Domišljamo si, kakšen naj bi bil Jezus in mu določamo podobo. To ne gre. Tudi Peter je tako mislil. Petrova pot doživljanja Jezusa nas spodbuja, da ne odnehamo v iskanju Njega in da se zavedamo, da je doživljanje Jezusa milost, poseben Božji dar.

Tik pred začetkom novega šolskega leta se mnogi starši odločajo, ali bodo njihovi otroci spoznavali Jezusa ali ne. Ne odločajte se za verouk zato, da bo zadoščeno nekim tradicionalnim navadam. Starši, ne pošiljajte otroka k verouku, če doma ne želite gojiti Kristusove ljubezni ali če vsaj ne poskušate delati dobro in se odločati za dobro.

Petru je Jezus povedal, da je dar spoznanja Boga milost in Božji dar. Bog vsakega posameznika srečuje na enkraten in edinstven način. So ljudje, ki so se srečali z Jezusom na morda tradicionalnim kristjanom čuden način. Šokantne izkušnje, ko so komaj preživeli, po čudežu pridobili življenje ali preživeli močan strah in se oprijeli Boga. Različne življenjske izkušnje pomagajo k doživljanju Boga. Po nekaterih nam Bog spregovori neposredno, po drugih posredno. To je višek vseh doživetij in v mnogih primerih dotik Božje ljubezni.

Vedno bolj imejmo pred očmi milostno pot vere, ki jo ima Bog za vsakega izmed nas. Peter je bil obdarovan s spoznanjem Jezusa Kristusa. To je bil čisti Božji dar. Bog posega in vstopa v naše življenje. Preko sočloveka. Preko dobrega dela, ki smo ga deležni. Preko daru življenja, miru, srečanja … Ali to opazimo in začutimo? Nam je bila dana ta milost? Smo jo sprejeli? Če smo v njej, se zahvaljujmo in se veselimo. Je priložnost, dar in izziv.

Benedikt Lavrih