Arhiv avtorja:Benedikt Lavrih

33. nedelja med letom

Ustaviš se, pogledaš, kaj imaš in kje si?

 

Naše življenje je potovanje. Na tem potovanju imamo različne darove, ki smo jih prejeli in  pridobili. Nekatere smo razvili in oblikovali, nekaterih ne. Mnogi ljudje ne uspejo vseh talentov in darov popolno razviti. Nekateri se izobrazijo in razvijejo darove in talente, a kasneje opravljajo druga dela.

Veselimo se in zahvaljujmo se za vse. To nam bo dalo upanja in poguma za naprej.

Božja beseda te nedelje nas spodbuja k temu, da znamo opazovati, preverjati in ovrednotiti prehojeno pot in se iz nje učiti.  Naše danosti so dar in ko nam je bilo dano življenje, smo  postali odgovorni za vse darove in talente.

 

Kdo bo naredil račun z našimi darovi in talenti? Naši delodajalci, bližnji ali sami? Če se postavimo pred ogledalo svojih darov in talentov, kaj vidimo?

V Božji besedi današnje nedelje nas Jezus uči in spodbuja, kako naj uporabljamo in živimo darove, ki so nam dani. Kaj smo že naredili in kaj bomo naredili  iz svojega življenja? Ljudje  se premalo oziramo nazaj na našo preteklost. In kako se oziramo?

Odgovornost za darove. Vsakemu človeku je Bog namenil mnoge darove.  Uresničujemo jih. Vsak dan prejemamo veliko darov. Ljudje se odzivamo nanje na različne načine. Odgovorno ravnanje z darovi, ki so nam dani, je naše življenjsko poslanstvo. Kristjan je človek, ki poskuša spoštljivo in z ljubeznijo sprejemati vse, kar mu daje življenje. Vse sprejema, ovrednoti in naredi iz vsega  čim več.

Ovrednotenje in zahvaljevanje. Zahvaljujemo se za vse in vsega se veselimo. V priliki je predlog, naj razmišljamo in odgovorno opazujemo rast svojih darov in talentov. Jezus nam želi povedati, da je koristno za našo osebno rast, da se zahvaljujemo Bogu za vse, kar smo naredili in kar se je zgodilo. Tudi za tisto se je potrebno zahvaliti, kar nam ni bilo všeč, a se je zgodilo. Neuspehi in porazi   vzgajajo in vznemirjajo. To ni slabo. Naj nas  oblikujejo. Ovrednotenje je v tem, da vsi naši darovi in talenti dobijo častno mesto v mozaiku naših dni. Se jih veselimo, se zahvaljujemo zanje?  Ne jezimo se nase, če jih nismo uporabili. Če se zahvaljujemo in veselimo darov, ki so nam dani, si utiramo pot veselja in radosti nad življenjem. Očitanja, da smo bili leni in nismo vsega naredili, nas vodijo na razpotja. Ali nas ustavijo ali nam dajo še več moči in duha za spremembe.  Potrebno je spremeniti način življenja, da bomo čas in darove bolj živeli.

»Če hočeš iti naprej, poglej  nazaj in spoznal boš pot za naprej.»  Zanimiv pregovor, ki nam pove, kako se učimo iz življenja in kaj vse nas spremlja. Tudi to je vsebina današnje Božje besede.

Ste v tisti skupini ljudi, ki objokuje preteklost in si še vedno očita, česa ni naredila in kaj bi morala narediti? Vam je žal za preteklost? Jo znate sprejemati takšno, kot je? Kje ima mesto v mozaiku vašega življenja? Če niste uresničili vsega, kar vam je dano, ali ste obtičali, da ne morete naprej v življenje? Iz tega, kar imamo, lahko naredimo le to, kar nam bo dano. Ni dobro, da smo preveč zahtevni. Tudi to nam govori prilika. Človeška modrost in Božja previdnost pravita, naj sprejemamo danosti in jih oblikujemo ter živimo iz njih. Naredimo iz njih največ, kar zmoremo. Prepustiti je potrebno ustvarjalno moč in Duha Kristusu in njegovim pomočnikov.

Preteklosti  se ne da spremeniti; lahko pa  gradimo boljšo prihodnost. Zapornik po vrnitvi iz zapora vpraša duhovnika, kako naj popravi škodo, ki jo je naredil sebi in bližnjim  v času pred prestajanjem kazni? Duhovnik mu je odgovoril: »Tvoj način življenja danes in v prihodnosti bo zacelil rane in vse, kar si slabega storil. Odpusti  samemu sebi; Bog ti je že odpustil. Delaj dobro, deli z bližnjimi, osrečuj vse okrog sebe. To je pot vsakega človeka.

 

Bog oblikuje z nami našo življenjsko zgodbo. Vse, kar nam je bilo dano,  postavimo v mozaik svojih dni. Darovi in talenti so Božji darovi, ki so nam dani v uporabo. Kaj smo naredili iz njih in kaj bomo v prihodnje? Veliko uspeha. Veselite se vsega.

 

Benedikt Lavrih

 

 

32. nedelja med letom

Zdrava kmečka pamet

Pogosto slišimo te besede. Stremimo in si želimo razsodnih, pametnih ljudi okrog sebe. Je pa modrost še vedno velika vrednota in dar in tudi za življenje potrebna?

V Božji besedi današnje nedelje je čudovit spev in opevanje modrosti. V knjigi modrosti imamo podobo modrosti, ki ni samo človekov dar, ampak Božji. Ni vsakemu dano biti moder. Ali se lahko modrost pridobi? Gotovo je to pot. Življenjske izkušnje nam pomagajo na poti k modrosti. Če bi se bolj učili iz vsega, kar živimo in kar smo preživeli, bi napredovali v modrosti.

Potrebno je iskati modrost. Imeti željo po modrosti, to je potreben in nujen korak.

Modrost je v svetu in v življenju. Modrost nas išče. Je človeku na razpolago. Pisec v knjigi Modrosti piše: »Našel jo bo sedečo pri svojih vratih» (Mdr 6, 14b). Človeku je bila ob stvarjenju dana modrost. Po njej ima posebno mesto in dostojanstvo. Kot imamo ljudje različna darove in talente, je tudi modrost med njimi. So nekateri, ki imajo veliko modrosti, nekateri pa druge darove.

Modrost je  v tem, da darove in danosti živimo, naredimo iz njih čim več in jih  delimo z bližnjim. Tako bogatimo sebe in svet okrog sebe.

V priliki o pametnih in nespametnih devicah je podoba našega življenja in nas ljudi. V življenju ni vedno »črno-bele tehnike odločitev«. Ni samo pametna ali nespametna odločitev. Ljudi ne delimo in jih ne postavljamo v samo dve skupini. Tako pametna in nespametna skupina devic se odloči v danem trenutku na način, ki so ga takrat zmogle. Ko so se odločile, so bile prepričane, da so se dobro odločile. Kasneje se je pokazalo drugače. A napake so potrebne in nujne. Včasih se iz njih naučimo veliko in celo več, kot iz dogodkov, ki so zelo uspešni in nimamo težav.

Srečanje z ženinom je podoba naše modrosti in odzivnosti na življenje. Ko se srečamo z življenjskimi dogodki, se preizkusi naša modrost. Vedno so novi izzivi, vsak dan nam Bog pošilja toliko različnih trenutkov, ko se je potrebno odločiti in narediti korak.

Pripravljenost v življenju –  je odprtost, da naredimo najboljše. Nikoli pa ne vemo, ali je to res najboljše. Bog nas tudi na tak način preizkuša.  Pripravljamo se na različne dogodke v življenju. Nikoli nismo dovolj pripravljeni. Ko se pripravljamo na različne dogodke, naredimo, kolikor se največ da. Vsega nikoli ne bomo storili. Dopustimo, da nam pri tem pomagajo bližnji in se učimo iz izkušenj preteklosti.

Modrost se odraža in izraža najbolj v načinu naše izbire. Modrost v vsakodnevnem življenju je izbiranje  poti, s katero osrečujemo sebe in bližnje.

Device je prihod ženina presenetil. Najbolj se preizkuša naša modrost in življenjska pripravljenost v trenutkih, ko nas dogodki presenetijo. Postavijo nas pred dejstvo, da se moramo znajti in ukrepati. Življenjskih presenečenj ne manjka. Nemogoče je, da smo nanje popolnoma  pripravljeni. Ali se znajdemo ali ne? Bežimo pred podobnimi trenutki ali pa jih sprejemamo z danostmi, ki jih imamo takrat in tam, kjer smo.

Kdo od ljudi lahko reče, da je dovolj pameten in da je zelo pameten. Kaj je modrost življenja? Vsak človek bi lahko pisal zgodbo svoje lastne modrosti. Vsak je prepričan, da je njegova pamet najboljša … Modrost je način življenja, je način izbire, je pripravljenost narediti iz danega trenutka največ in najlepše.

To zmoremo z odprtimi dlanmi pred Bogom. Bog daje, ko mi ne pričakujemo, in nas preseneča. Tako je tudi z modrostjo. Slišimo: »Bog mi je dal modrost.«

Kdaj je človek dovolj pameten?  Takrat, ko skupaj z piscem knjige modrosti reče:  » Sama hodi okrog in išče te, ki so je vredni, dobrohotno se jim pokaže na njih potih in jim pri vsaki misli pride naproti« (Mdr 6, 16).

Lavrih Benedikt

 

NOVA KNJIGA: MELINCI 1900 – 2015, ob stoletnici kapele in šole

NOVA KNJIGA: MELINCI 1900 – 2015, ob stoletnici kapele in šole

  1. Janez Sraka

Marija Snežna je patrona cerkve v moji rojstni vasi Melinci, župnija Beltinci. Povečano kapelo je leta 2013, ob stoletnici blagoslovitve prve kapele, posvetil v cerkev murskosoboški škof dr. Peter Štumpf. Istega leta je bila tudi stoletnica zgraditve sedanje šole. Obe stoletnici so vaščani slovesno praznovali. Leto pred slovesnostmi sem dal pobudo, da bi oba dogodka obeležili v knjižni obliki. Zamisel je sprejelo šest mladih soavtorjev. Letos (2017) za praznik Marije Snežne je izšla knjiga z naslovom: Melinci 1900 – 2015, ob stoletnici kapele in šole. Avtorji so: Karmen Balažic, Ignac Duh – žal lani umrl, Jožica Jerebic, Ivan Hirci, Miroslav Lebar, p. Janez Sraka in dr. Bojan Zadravec. Avtorji in redni prof. za zgodovino na Univerzi Maribor, dr. Andrej Hozjan, so knjigo predstavili 1. septembra v kulturnem domu na Melincih. V nadaljevanju navajam besedilo univ. prof. dr. Andreja Hozjana, ki je podal strokovno oceno knjige ob predstavitvi knjige na Melincih.

Spoštovani! Lep pozdrav!

Želim vam povedati nekaj mojih misli o mojem videnju knjige Melinci 1900 – 2015; seveda jo je bilo treba prebrati, da sem lahko doumel širino in množino tu napisanega

Popisovanje preteklosti rojstnega kraja, oziroma kraja ali več krajev dolgoletnega lastnega bivanja, ali krajše rečeno tudi kar krajevno zgodovinopisje, se je, kot povsod v civiliziranem svetu, tudi na Slovenskem in v Prekmurju pričelo že tam pred daljnimi stoletji. Nekdo – nujno pismen, se je, glede na lastno poznavanje in po načrtnem zbiranju večje količine informacij o konkretnem kraju, odločil to tudi zapisati v neko obliko, ki bi jo kot tako lahko zapustil naslednjim rodovom, bodisi le sorodnikom, bodisi širši skupnosti tistega kraja. Namen tega je vsekakor največkrat bil ohranitev spomina na neko konkretno krajevno dogajanje, na krajevne razmere, spremembe, na razloge in posledice teh dogajanj, na dejanja oziroma idejno zavest posameznikov ali družbenih skupin v kraju oziroma domačinov, … To je povsem enostavna definicija nastajanja tisočev in tisočev takih in drugačnih krajevnozgodovinskih zapisov. Nič nenavadnega, to se je in se bo zapisovalo tudi v bodoče. Pa vendar je nastajanje takega zapisa pogojevalo več dejavnikov, recimo – zapisovalec si je že za zbiranje pravih informacij, kaj šele nato za samo pisanje, moral vzeti kar lep čas, moral je imeti odločno voljo za pisanje, pa izostren pogled na celoto dogajanj. Seveda je najbolje poznal dogodke, v katerih je tako ali drugače bil tudi sam soudeležen ali vsaj prisoten.

Več prekmurskih krajev že ima krajše in daljše knjižno izdane opise lastne preteklosti. Nastajali so in nastajajo v oblikah občinskih in tudi le krajevnih zbornikov – to pomeni, da jih je napisalo več avtorjev in ne le eden, ob raznih priložnostih, običajno pa ob nekem bistvenem jubileju, vezanem na kraj. V zelo malo primerih pa je osnova oziroma podlaga takih knjižnih opisov o preteklosti prekmurskih krajev nek starejši obširneje zapisan tekst, s slovensko strokovno besedo mu rečemo kar kronika, saj si je – kot rečeno – za to posameznik moral vzeti čas, in čas je bil prekmurskemu človeku zmeraj dragocen. In tako sem prišel do prvega kronista vasi Melinci, Ivana Duha, avtorja kar dveh krajevnih kronik, o vaški kapeli in o sami vasi. Nekaj malega o njem bo bralec te knjige zvedel iz njegove kratke biografije na strani 401, kjer je poudarjen njegov namen pisanja – kroniko je spisal, kar se je videlo važno (pomembno) za poznejši rod te vasi. Osebno se me je to spoznanje, zapis kar dveh krajevnih kronik izpod roke preprostega, le osnovno izobraženega posameznika, vašega nekdanjega sovaščana, globoko dotaknilo. Pripadam pač zgodovinopisni stroki, zgodovinarji smo »profesionalni ustvarjalci resnice« in častimo preteklost, da naj bi se sedanji soljudje iz nje tudi kaj naučili. Običajno se ne lotevam takih knjižnih ocen, ali ni časa ali ne volje – največkrat je to moj odgovor/izgovor, sploh pa ne ocen tako obsežnih knjig kot je ta. Pa me je to pisanje Ivana Duha le malo vrglo s tira: namreč njemu podobnih kronistov prekmurske preteklosti je izjemno malo, morda bi jih lahko našteli na prste ene roke. Zato sta obe njegovi melinčki kroniki zelo dragoceni! Prosim vas, ohranite jih dobro v izvirniku kot krajevni kulturnozgodovinski dragocenosti. Ocene te knjige sem se tako lotil tudi v smislu moje počastitve dela Ivana Duha pred očmi. To sicer nista edini kroniki, uporabljeni kot vir teksta, tu so recimo še šolske kronike; a nobena ne dosega pomembnosti Duhovih zapisov.

Knjiga Melinci 1900-2015 s podnaslovom Ob stoletnici kapele in šole je zbornik sedmih soavtorjev, a ima kljub temu izreden obseg, kar 924 strani knjižnega A5 formata. Izdala jo je založba Ognjišče v Kopru. Pretežni del teksta, skoraj 95 %, je v avtorstvu duhovnega očeta knjige patra Janeza Srake, člana Družbe Jezusove ali krajše jezuitov, medtem ko so drugi – naštevam: Karmen Balažic, Ignac Duh – žal lani umrl, Jožica Jerebic, Ivan Hirci, Miroslav Lebar, in dr. Bojan Zadravec, spisali krajša posebna poglavja, ki pa so toliko dragocenejša dopolnila njegovemu delu, da lahko zbornik brez sence dvoma označim kot interdisciplinaren. Uvaja jo spremna beseda avtorjev. Razdeljena je na kar lepo število neoštevilčenih poglavij, zelo različnih po obsegu in vsebini, zato bom vsebine najobsežnejših poglavij konkretneje predstavil, krajše pa bom le preletel.

MELINCI DO 1900 – Je v bistvu pregled tukajšnje poselitve v prazgodovinskih obdobjih ter v rimski dobi, nato pa osnov državnopravne, lastniškoposestne in oblastne ureditve prostora vse do leta 1900. Tovrstne sintetične tekste je izredno težko pisati, saj ne veš, kaj bi uvrstil v tekst in kaj ne. Prikradejo se tudi posamične napake, brez skrbi, da jih delam tudi jaz, tu bi bralce le opozoril, da Prekmurje – in seveda prostor Melinec – leta 896 ni bilo priključeno madžarski tedanji državi, saj le-te še nikjer ni bilo, ampak je ta letnica pomenila »le« začetno fazo naseljevanja madžarskih tedaj še striktno nomadskih plemen v ogromen panonski prostor, kar pomeni, da so se še kar nekaj generacij selili sem in tja v iskanju ustrezne paše za svojo živino. Dejansko je Prekmurje vključeno v sistem madžarske državne in cerkvene oblasti šele konec 11. stoletja, in je torej bilo v okviru kraljevina Madžarske ne ravno tisočletje kot se to rado zaokrožuje, ampak točneje dobrih 800 let. Tu so našteti vsi tukajšnji zemljiški posestniki – fevdalne rodbine, osmanskoturško ogrožanje, konkretna osmanska oblast, malo gospodarstva, leto 1848 ter nastanek in življenje Avstro – Ogrske do začetka 1. svetovne vojne.

POLITIČNA ZGODOVINA MED LETOMA 1900 – 2015 (220 strani) – Vse kaj drugega kot prvo poglavje pa je nato drugo poglavje: temeljit pregled razmer in dogajanj, fokusiran tako na vse v tem časovnem okviru obstoječe državne tvorbe, kot tudi na same Melince, v zadnjem dobrem stoletju. Po obsegu je to najdaljše poglavje. Vsebuje šest podpoglavij, od dobe Avstro – Ogrske do samostojne Slovenije;  uporabljeni so časopisni in mnogi drugi viri ter literatura. Vsebina: To je kronika vasi v 20. stoletju – praktično ni pomembnejšega elementa družbenega in zasebnega življenja, ki ne bi našel mesta v njej. Ni tako zelo pomembno, ali je glavni avtor le-te po stroki zgodovinar ali ne; tudi Ivan Duh ni bil zgodovinar. Zato pa je tu prvič sploh dano na papir tisto bistveno iz življenja vasi skozi dobro stoletje. Vrhunec teksta doseže tu podana prva javna predstavitev dogajanja v vasi tik pred in predvsem po izvršenem atentatu na Franca Tuškeja oktobra 1949 (str. 138-144): o teh dogodkih se doslej v slovenski javnosti ni vedelo nič – jasno, saj je bila za kakršne koli informacije uvedena popolna zapora. Starejši vaščani vse doslej o tem niso želeli govoriti nikomur – in tako se je dogajanje zelo hitro potisnilo v podzavest, čeprav so ga ljudje nosili globoko v sebi in ga niso pozabili. Prepričan sem, da bi bilo treba to dogajanje celovito obdelati, zbrati vse še možne dostopne spomine in jih v posebni obliki predstaviti v prvi vrsti sedanjim Melinčanom, in tako tudi vsej Sloveniji in svetu. Tako spomin na to ne bo mogel zbledeti, Slovenci pa bomo imeli še en razlog več za razmislek, kako daleč je mogla seči neverjetna kolektivna gonja nad soljudmi v imenu ideologije.

Saj bo nekdo morda porekel, da bi lahko tu dodali še marsikaj  – od etnoloških vsebin do receptov za vaške dobrote in specialitete, ali pa o vaških posebnežih/«čudakih«, … A avtorji so vas poznali in jo poznajo. Zato je ta knjiga lahko začetek temeljitega raziskovanja krajevne preteklosti Melinec.

KMETOVALCI  Naštete in opisane so vse sedanje aktivne kmetije v vasi, podana kratka zgodovina družine še žive kmetije …

OBRTNIKI IN PODJETNIKI;  GOSTILNIČARJI;  ČEBELARSTVO

VIDNEJŠE OSEBNOSTI, SKUPINE IN DOGODKI V 20. STOLETJU  – Zelo dragocen prispevek k poznavanju oseb, rojenih v Melincih, ki so tako in drugače ponesle ime kraja po Sloveniji in v širni svet; od znanstvenikov, kronista Ivana Duha, do umetnikov …

DRUŠTVA

PESNIKI; GLASBA NA MELINCIH; SLIKARJI

MLINI NA MURI; RIBOLOV; BROD

DRUŽINE S SEDMIMI IN VEČ OTROKI

PO SLEDEH JUDOVSKIH NASELJENCEV NA MELINCIH; RAZNE TEMATIKE

Poglavje KAPELA – Je 120 strani obsežna celovita verska zgodovina kraja in župnijske organiziranosti. Predstavljeni so beltinski župniki, tukaj izvirajoči redovniki, … Precej vsebin je namenjenih melinčki kapeli oziroma tukajšnji cerkvi.

MARIJA SNEŽNA – NAJBOLJŠA SOSEDA

Zadnje večje poglavje ŠOLA obsega 80 stran dolgi popis preteklosti izobraževanja v vasi po posamičnih obdobjih. Predstavljeni so tudi mnogi, po 1945 pa v bistvu vse tukajšnje učiteljsko osebje.

VRTEC – Je zadnje poglavje, ker je najmlajša izobraževalna ustanova v vasi.

Kaj reči za konec? Vsekakor se boste Melinčarji morali najprej poglobiti v vsebino knjige, da boste lahko dojeli širino in težavnost pisanja takih vsebin. Tovrstno pisanje namreč ni niti malo enostavno: treba je najprej narediti osnovno strukturo (= razdelitev vsebin po poglavjih, kaj se bo sploh pisalo), nato določiti vsaj približen obseg posamičnega poglavja, čemu/katerim vsebinam bo danega več prostora, katerim manj, …. In nato samo pisanje. Janez Sraka je nedvomno opravil malone veličastno delo. Z njim je postavil čudovit spomenik kraju in njegovim ljudem, ničesar, kar bi bilo treba objaviti v taki knjigi, ni zamolčal. Čestitam mu k temu podvigu, in predlagam, da s takim delom vsekakor obvezno nadaljuje! Pri tem naj ga kraj vsestransko podpre. Melinci so očitno dobili in imajo novega krajevnega kronista.

Andrej Hozjan  Maribor  01. septembra 2017

 

 

31. nedelja med letom

Častni naslov – strežnik

Pri slovesnosti, kjer vodi sveto mašo ugleden cerkveni dostojanstvenik, na začetku ali v uvodu v sveto mašo pozdravijo gospoda in mu izrazijo spoštovanje in dobrodošlico. Pri tem omenijo vse naslove, ki jih ima navzoči dostojanstvenik.  To so : častiti gospod, msgr, častni kanonik, gospod prelat,  častiti oče, visoka eminenca … in še kaj.

Če bi Kristus sedel v cerkvi, kako bi to sprejemal? Upam, sodeč po današnjem evangeliju, da bi se smejal. Če bi dal kakšno pripombo, bi bila v tem smislu, da smo vsi samo ubogi reveži, Božji otroci in prijatelji.

To, kar Jezus govori v evangeliju, nam je jasen dokaz, da bi bil proti vsakemu imenovanju in vsem častnim naslovom.  V cerkvi imamo določene službe in s pomočjo  teh naj bi  Cerkev bolj služila bližnjim.

Nisem prepričan, da  častni naslovi posameznikom pomagajo, da  še bolj delajo za Božje kraljestvo. Človeški naravi, ki je tudi domišljava, ugaja hvaljenje in imenovanje s častnimi naslovi. Kristus tega ni potreboval in je jasno povedal, kaj je kriterij za »naziv».

Govori o strežbi, o ljubezni, o bližnjih, o odprtih očeh za bližnje. Mnogi tiho in skromno delajo, nesebično delijo in živijo ljubezen. Ti ostanejo neopazni in to želijo biti.

Srečal sem že veliko uradnikov, ki imajo odgovorne službe, a so zelo preprosti in ljubeznivi.  Žarijo v preprostem in iskrenem pristopu k bližnjim. So tudi takšni, ki so pretirano ponosni na svoje sposobnosti in funkcije, ki jih opravljajo.

Domišljavost in nadutost nista privlačni. Zanimivo je, da je Jezus izbral besedo strežnik. Tako preprosta beseda. Velik je tisti, ki streže, ki pomaga. To je človek, ki ima odprto srce. Vidi potrebe bližnjih in prihaja k njim.

Jezus omenja različne vrste ljudi v družbi in nas s tem tudi prebuja, kam se bomo postavili. So ljudje, ki vidijo potrebe bližnjih in kaj bi bilo potrebno narediti ter imajo veliko idej, kako bi to naredili. Gredo v akcijo in pomagajo. So tudi nekateri, ki le pokažejo s prsti, kdo naj bi to naredil v tej družbi in kako. Kdo je odgovoren? Prelagamo naloge na druge. Izogibamo se …

Kdo ni naredil? Iščemo krivca, zakaj ni narejeno. Vprašamo, kdo je plačan za to delo?

Ko Kristus govori o tem, kaj je veliko v očeh ljudi, pripoveduje  o tem, da je človek bogat, ko ljubi. Naših že pokojnih mam ni nihče imenoval častite mame. Niso potrebovale tega naslova. Njihov način življenja in dela je bila nesebična strežba. Za mnoge mame lahko rečemo, da so bile in so ena sama ljubezen.

Odpri se človek, bodi strežnik! V našem narodu večkrat pogrešamo ljubečih, nežnih, dobrohotnih, srčnih strežnikov. Želimo biti »postreženi z ljubeznijo«. Kaj pa mi prinašamo? Najvišji naslov nas samih je »biti strežnik«.

Današnja zahvalna nedelja nas vabi, da vidimo, slišimo in opazujemo, kaj vse nam je Bog  v tem letu dal in postregel. Velika so njegova dela. Vsak dan  naj bo v nas hvalnica Bogu za vse, kar prejemamo. Bolj bomo pozorno opazovali, kaj vse nam Bog daje, več veselja in radosti bo v nas. Zahvalna nedelja je velika, ker je življenje dar in ker Bog nenehno daje. Hvalite, zahvaljujte se.  Slavimo Gospoda.

Benedikt Lavrih

 

30. nedelja med letom

Zakoreninjeni v  zapovedi ljubezni

Večkrat si postavimo vprašanje, kaj je najpomembnejše? V različnih obdobjih življenja se naši cilji spreminjajo. Kaj je največja zapoved življenja?

Ljudje v življenju iščemo najboljše poti, da bi bilo naše življenje čim lepše, udobno. Iščemo nova sredstva, pripomočke, da bi si omogočili ta cilj. Danosti so, ki nam pomagajo na naših poteh. Hvaležni bodimo za vse, kar nam pomaga.

Ste razmišljali o smernicah za dosego sreče in zadovoljstva v življenju? Imate drže za vaš vsakodnevni utrip življenja, ki vas usmerjajo, vodijo in jih tudi jemljete kot spodbude in vodila?

Pravila življenja, drže so potrebne. Zakoni in predpisi, zakaj jih imamo? In kako jih upoštevamo? Evangelij je poln drž, kako živeti in najti čim več lepega v vsem, kar živimo in smo. Jezusa so spraševali, učil jih je, kako živeti.

Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«

Jezus je izbral ti dve zapovedi, kot temeljni za življenje.

Jezus izhaja iz življenja. Ve, da smo ljudje del stvarstva. Bog nas je postavil v to bivanje in nam dal vse, kar imamo. Ena od zapovedi je ta, da se človek vedno vrača nazaj k izviru lastnega bivanja. Življenje smo prejeli od Boga. On je stvarnik in z njim se tudi naša zgodovina oblikuje in z Bogom Očetom Stvarnikom se oblikujemo in živimo. Brez njega ne gre in ne bo šlo. Jezus nas s to zapovedjo stalno spominja, da je življenje lepo, ker smo ustvarjeni po Božji podobi. Bog nas je postavil v ta svet in nas oblikuje. On je naš vir in izvir.  On daje moč in vse prihaja od Njega in vse se k Njemu vrača. V Bogu smo.

Bog nam je dal bližnjega. Moža in ženo je ustvaril in tako nas je postavil v skupnost. Človek je bitje odnosa. Še več, človek ima v sebi stremljenje, hrepenenje po ljubezni. Želi biti ljubljen. Jezus pravi, da je zapoved do bližnjega enaka zapovedi do Boga.

To je naš cilj in hrepenenje po ljubezni v nas samih. Človeško bitje in skupnost ne more bežati pred zapovedmi, ki so zapisane v nas. Človek se v vsej polnosti uresničuje, ko ljubi in ko je ljubljen.

Kdaj smo srečni? Ko smo ljubljeni in sprejeti, spoštovani. Če opazujemo življenje, se zavemo, da nas je Bog po ljubezni postavil v ta svet in da je v nas zapisal zgodbo ljubezni.

Obe zapovedi nas razveseljujeta in nam dajeta veliko življenjskega poleta. Imamo izvir in imamo  danosti. Vse je v ljubezni. Bog nas je imel rad in nam je dal življenje. Dal nam je bližnje, da živimo ljubezen. Vedno znova nas spremlja po različnih darovih, ki so izraz njegove ljubezni. Ne bežimo od ljubezni. V njej je naše polno življenje.

Vedno se je potrebno vračati k Ljubezni, ki ne mine.

Lavrih Benedikt

 

Misijonska nedelja na misijonskih poljanah

Misijonska nedelja v Zambiji je hitro minila. Jutranja slovesna maša s sedmimi krsti otrok pove, da Cerkev pri nas raste, saj se ji redno pridružujejo novi Člani. Ne sicer tako številČno, kakor v Malawiju, kjer smo na župniji Kasungu krstili povpreČno 1200 otrok in odraslih na leto. Zgoraj vidite fante v Kanakantapi, ki pravijo: ‘Mi bomo gradili cerkve. Take, ki se vidijo in tudi takšne, ki se ne vidijo. Imamo dosti energije in ogromno cementnih blokov. Kar poglejte nas!’

IZ SONČNE ZAMBIJE, Misijonska nedelja, 2017.

29. nedelja med letom – misijonska

Ko bo ljubezen do sebe dozorela …

Ali naj govorimo resnico? Ali se splača govoriti o resnici? Kdo še govori resnico? Podobna vprašanja krožijo okrog nas in so del nas.

Farizeji so Jezusa preizkušali v tem, ali je resnicoljuben. Želeli so ga  ujeti v besedi. Priznali so mu, da je resnicoljuben.

Iskrenost in resnicoljubnost sta vedno na preizkušnji. Če smo iskreni do sebe, vemo, da je resnica našega življenja in vsakega izmed nas tista, ki nas predstavlja in po njej smo to, kar smo. Ne moremo bežati pred resnico o nas samih, o našem bitju. Ne moremo je prikriti in skriti. Je v nas in dokler smo živi, je tudi resnica o nas takšna, kot je.  Ko umremo, pri slovesu se spomnimo resnice življenja, ki jo je živel pokojni. O njem govorimo in se zahvaljujemo za njegovo resnico.

Prav tako imamo resnico o naši skupnosti, v kateri živimo. Gibljemo se v  takšni državi, kot je. Ne moremo bežati pred njo. S tem, ko se vsak dan srečujemo z različnimi vprašanji življenja, se zavedamo, da je tako, kot je. Smo del skupnosti, pripadamo naši državi. S tem tudi pripadamo resnici naše države.

Ali nam borba z resnico  vzame preveč moči in duha?  Veliko državljanov in župljanov izgublja energijo in moč, ker vidijo resnico na svojevrsten način. Tisti, ki vodijo državo, vidijo resnico na drugačen način. Resnica naj bi bila ena. Je to, kar so dejstva, resnica?

Resnico oblikuje posameznik v sebi. Javno mnenje tudi spremlja in oblikuje resnice  življenja. Tudi odgovorni v naši državi naj bi oblikovali resnico po tem, kaj jim govori njihova vest. Kakšna pa je?

Ko slišimo sporočilo današnjega evangelija: »Dajte cesarju kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega,« smo povabljeni pred izredno stopnjo duhovne zrelosti in iskrenosti.

Če se le da, goljufamo. Obrtnikom ne plačamo računov po načinu, ki ga zahteva »pravični sistem naše države«. Če bi bila država striktno pravična in stremela po resnici na vseh področjih življenja, ali bi se tudi državljani vzgajali k resnici in pravičnosti?

Imamo tako veliko ljubezen do skupnosti, da ji damo to,  kar ji pripada? Premalo državljanov verjame v to držo. Mi krojimo pot, kako najlažje in najhitreje, zares ugodno priti do uspeha in sreče. Ali smo na poti iskrenosti do sebe in skupnosti?

Edini način je, da smo iskreni do sebe. Na tem področju imamo veliko dela. Lahko začnemo danes in ne bomo nikoli končali.

Kaj je iskrenost? To je ljubezen do sebe. Kdor ima rad samega sebe, sprejema vse, kar nosi v sebi, in to daje bližnjim. Resnico o sebi spoznavamo dan za dnem; je pot in trud. Ko bo resnica o nas samih spregovorila, jo bomo ponesli tudi v svet in življenje. Samo takšna ljubezen lahko doseže tudi skupnost.

Dajati cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega – za vse to je potrebna velika stopnja ljubezni. Kdo jo zmore? Tisti, ki jo ima v polnem pomenu do sebe. Jo živi, mu postaja uresničevanje življenja v odnosih do bližnjih in širše skupnosti.

Ljubezen do bližnjega, ki je v tem, da sebe spoštujemo in cenimo ter naredimo čim več za ljudi okrog sebe, naj dozori, da bomo tudi cesarju in Bogu dajali, ne iz obveznosti, ampak iz ljubezni. To je največji misijon vseh časov. Če se zavedamo na to nedeljo, kako svet kliče po ljubezni, se vse začne v srcu osebne ljubezni.

Lavrih Benedikt