Arhiv avtorja:Benedikt Lavrih

7. velikonočna nedelja

Zapuščina in ljubezen

Z oporokami in zapuščinami imamo Slovenci veliko opraviti. Morda je najhujše, da se prav zaradi teh sorodniki med seboj skregajo in nastane veliko sovraštva. Škoda, da nimamo pred očmi bolj potrebno vrednoto dobrih odnosov, kot pa materialno zapuščino. Oporoka je lahko dar ali pa tudi prekletstvo. V družinah, kjer prevladuje želja po materialnem imetju in premoženju,  je gotovo več skušnjav, da zapadejo  v požrešnost. Tam, kjer  so ljudem bolj pomembni odnosi in razumevanje, izbirajo primeren način za razdelitev dediščine.

Kaj je za nas največja dediščina in oporoka? Sin v srednjih letih je v šali mamo vprašal: »Mama, kaj mi boš zapustila?» Mama se je nasmehnila in mu z vedrino na obrazu dejala: »Sin, ti si že vse dobil in nič ne pričakuj.« Začudeno je pogledal mamo. Pred nekaj leti je postala vdova in nekaj imetja je bilo še po očetovi smrti nerazrešenega. Mama  počasi in z veliko ljubeznijo pravi: «Z očetom sva ti dala življenje, vse imaš. Veseli se vsega, kar imaš in ne pričakuj še kaj več. To je največ.«  Ostal je brez besed.

V današnji Božji besedi, na sedmo velikonočno nedeljo, nam Kristus daje  oporoko, dediščino. Nihče še ni dobil tako dragocenega darila in zapuščine, kot jo daje Jezus Kristus. Kaj nam zapušča?

Večno življenje je največji dar, ki ga Kristus daje, in to je največja dediščina. On nam ga daje in nam odpira pot, kako živeti pot večnega življenja. Po  starših smo prejeli življenje, ki je tudi Božji dar. Po Jezusu Kristusu pa prejemamo večno življenje. Kaj nam danes pomeni večno življenje? »To pa je večno življenje, da spoznajo tebe, edinega pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.«

Eden od korakov  za pot  k večnemu življenju je pot k Njemu, želja po Njem, Jezusu. Deležnost večnega življenja je v tem, da smo z Njim, ki daje večno življenje. Večno življenje je v tem, da nam Bog daje svoje življenje. Njegova Ljubezen je stalna in nas vedno spremlja.  Imeti večno življenje pomeni, da Bog človeka vedno vznemirja in mu tudi po smrti pripravlja novo bivanje. Božja vsemogočnost in ljubezen je tako velika, da nam zagotavlja večno življenje. Božja ljubezen nima meja, je veliko večja in močnejša, kot si jo mi predstavljamo in kot jo izkušamo.

Spoštujmo in cenimo to, kar nam je bilo dano. Naši starši so nam zapustili bogato dediščino krščanskih vrednot, ki jih premalo cenimo in živimo iz njih. Pričakujemo dediščino, a nismo še doživeli in doumeli, kar imamo. Moj prijatelj z družino mi je pred kratkim zelo čustveno in doživeto pripovedoval: »Cenimo in spoštujemo vse, kar so nam zapustili starši, to je največja popotnica. Trudimo se, da gremo po stopinjah naših staršev. To je sreča in veselje. Rastemo iz njihove vere. Prav po starših smo ohranili vero kot veliki dar. Veliko nam pomeni.«

Kako mi ravnamo s tem, kar nam daje Kristus? Želimo krščanske korenine v naših drevesih življenja deliti z naslednjimi rodovi?

To so koraki za doživetje večnega življenja. Hvaležni bodimo za to, kar smo prejeli, in odprimo oči, da bomo bolj videli dediščino, iz katere rastemo in se oblikujemo. Jezusova dediščina je v nas, če smo jo spoštljivo sprejeli od svojih staršev in gradimo na njej. Današnji časi so drugačni, a Kristus je za nas z najmočnejšo dediščino večnega življenja vedno moderen in izzivalen. Jezusova oporoka je za vsakega izmed nas pogum in moč za vsak dan. Veliki množici v preteklosti je bila Jezusova oporoka večnega življenja vabilo in pot. Bomo sprejeli Jezusovo oporoko?  Bomo sprejeli Njegovo Ljubezen ?

Benedikt Lavrih

 

 

 

 

 

Želite vstopiti v SSKŽ ( Slovenska skupnost krščanskega življenja) ?

Slovenska Skupnost krščanskega življenja organizira informativno srečanje za vse, ki jih zanima ignacijanska duhovnost, in razmišljajo o vključitvi v skupino. Srečanje bo v torek, 30. maja 2017, ob 19.30 v SKŽ sobi v kleti Doma duhovnih vaj pri Svetem Jožefu na Poljanah, Ulica stare pravde 11, Ljubljana.

Srečanje bo samo informativno (brez obveznosti ali pričakovanj s strani SKŽja). O možnosti uvajalnega tečaja se bomo pogovorili na srečanju in po njem.

Za informacije in prijave na srečanje se nam oglasite po e-pošti sskz@rkc.si.

Vnaprej iskrena hvala in veliko veselja, miru in blagoslova vam želimo v tem velikonočnem času!

 

Igor Bahovec za Slovensko Skupnost krščanskega življenja

6. velikonočna nedelja

Neusahljiv tolažnik

Ljudje danes zaužijemo veliko zdravil.  Za mnoge bolečine potrebujemo zdravila. Starejša gospa je bila nezadovoljna z obiskom zdravnika, ker ji ni prepisal in dal zdravila. Vedno znova  doživlja, da ne more živeti brez zdravil. Ljudje smo se navadili na obilico  pomočnikov in v vsakem trenutku takoj iščemo pomoč morda na nepravi način ali pozabljamo na  neizkoriščene vire duhovnih in telesnih moči, ki jih imamo in so nam dani. Marsikaj bi ozdravili, če bi se obrnili na Božjega zdravnika.

Premalo črpamo iz narave in danosti, ki so v nas. Človek je duhovno bitje in prav zaradi tega ima v sebi veliko možnosti, da se ozdravlja in prejema moč in duha iz duhovnega sveta. Ko zmanjka energije, jo iščemo morda na nepravem naslovu ali celo zapravljamo veliko denarja po nepotrebnem. Narava nam daje veliko moči in duha, ki nas ozdravlja. Stvarstvo je Božje delo, je Božji tempelj in prav zaradi tega je v vsem veliko moči za življenje. Terapija za obremenjene ljudi je sprehod v naravo, vdihavanje zraka in objemanje dreves, ki imajo veliko energije in moči.

Kljub težkemu delu in slabim življenjskim pogojem so se ljudje tudi po enourni in več hoji ob nedeljah sprehodili v cerkev k maši, da so se naužili Božjega duha, ki jim je dajal telesnih in duhovnih moči za teden garaškega dela na kmetiji ali tovarni. Ni jim bilo odveč iti k sveti maši po prašni vaški cesti ali strminah. Bog jim je bil hrana in moč in vse. Tudi srečanje z bližnjimi sovaščani je bilo potrebno. Druženje v vaški gostilni je bilo potrebno za dušo in telo. Vse to in še druge oblike črpanja moči so ljudje imeli za nekaj popolnoma vsakdanjega in nujno potrebnega. Živeli so iz tega in to jim je dajalo pogum in voljo za vsakdanji  življenjski utrip.

Veliko izvirov duhovnih in telesnih moči imamo za vsakodnevno življenje. Potrebni smo jih. Kristus je v svojem času srečeval ljudi, ki so imeli približno iste ali podobne potrebe, kot jih imamo danes. Gotovo je, da smo danes  zahtevnejši in da življenje zahteva vedno več. K Jezusu so prihajali, včasih zelo sebično, samo zato, ker so ga potrebovali. Veliko so se z njim družili in ob njem črpali moč in duha. Kristus daje učencem duha in moči in jih na mnoge načine vodi in spodbuja.

Ko učencem pravi: » Ako me ljubite, ohranite moje zapovedi,« jim želi povedati, naj vstopijo v odnos z njim. Ljubezniv odnos je več kot samo prijateljski in spoštljiv odnos, ki ga imamo z vsakim človekom. Odnos daje moč in energijo. Kristus obljubi učencem celo Tolažnika Svetega Duha. Resnica naših vsakodnevnih izkušenj je ta, da plemenit in ljubezniv odnos daje človeku veliko več kot vsa zdravila tega sveta. Ko govorimo o odnosu z Jezusom, gre gotovo za odnos z Sinom, ki je eno z Nebeškim Očetom. Ta čudovita Božja Ljubezen prihaja po Kristusu do nas.

Pustimo Kristusa k sebi. Škoda je, da zametujemo njegovo ponudbo, njegovo roko. Nekdo je zapisal, da kristjani sploh ne »izkoristimo darov«, ki nam jih Kristus daje. Čudno se sliši, a je v tem veliko resnice. Priti nazaj h Kristusu, ne samo na obroke, ko ga potrebujemo, ampak redno in vsak dan. V evangeliju nas Jezus vabi v odnos, ki je močan in trden. Pogovarjati  se z Njim, vzeti nekaj časa vsak dan za nekaj besed ni menda problem pri obilici časa, ki nam uide in ga vržemo stran. Njegovi darovi in njegova beseda in še mnogi njegovi darovi so nam dani. Tako nam tudi na današnjo nedeljo Jezus obljublja, da bo še naprej z nami. Jezus se ne vsiljuje, prijazno prihaja do nas in  vabi.

Odnosi vedno dajejo veliko moči in duha. Skregani ljudje doživljajo, kako jim neurejeni odnosi pobirajo energijo. Če  so v sporu, jim je težko iti v službo. Veliko energije potrebujejo, če delajo in se srečujejo z bližnjimi, ki ne izžarevajo dobre in pozitivne energije. Vedno je zato potrebno opazovati odnose in jih graditi. Potrebno jih je očiščevati in skrbeti zanje. Lepši so, več moči in duha dajejo.

 

» Ne bom vas zapustil sirot; prišel bom k vam.«  Kdo nam  obljublja  zvestobo in stalno pomoč? Jezus. Veselimo se tega. Naše moči ne bodo pošle, če gremo k Njemu in smo z Njim. Jezus daje, kar dobiva. Vsemogočni Oče je dober. Zakaj po Jezusu Kristusu te dobrote ne vidimo in se ji odpremo?  Študent, mlad iskalec, je kratko izpovedal: »H Kristusu sem šel, ko sem ga potreboval. Doživljal sem, da mi odnos z njim ni dajal prave moči. Nisem vzel resno odnosa z Jezusom. To je isto kot v odnosu z bližnjimi. Če hočem rasti v odnosu do žene, je potreben čas za graditev odnosa in stalna skrb za ta odnos. To zdaj delam. Vsak dan sem povezan z Jezusom. Mnogo stvari se je spremenilo v mojem življenju. Resno sem vzel odnos z Jezusom in z ženo. Samo dober odnos daje vse.«

Benedikt Lavrih

Kardinal Amato o novem blaženem, jezuitu Johnu Sullivanu

Kardinal Amato o novem blaženem, jezuitu Johnu Sullivanu

 

VATIKAN (petek, 12. maj 2017, RV) – V soboto, 13. maja, bo v Dublinu na Irskem potekala beatifikacija jezuita p. Johna Sullivana, ki je umrl leta 1933 v sluhu svetosti. Kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je za Radio Vatikan spregovoril o njegovem življenju.

Dvojno radikalno spreobrnjenje
»Kakor vemo, je spreobrnjenje del krščanskega življenja. Tako je bilo tudi za blaženega Johna Sullivana, ki je živel med letoma 1861 in 1933. Po tem, ko je bil sprejet v katoliško Cerkev 21. decembra 1896 v Londonu – prej je bil namreč anglikanec – je v njem moč zaznati dvojno radikalno spreobrnjenje. Prvo takrat, ko se je odločil, da postane jezuit. 7. septembra 1900 je namreč vstopil v noviciat irske province Družbe Jezusove in bil leta 1907 posvečen v duhovnika. Drugo spreobrnjenje pa se je zgodilo, ko si je v poslušnosti milosti z vsemi močmi prizadeval doseči evangeljsko popolnost v junaškem živetju krščanskih kreposti.«

Zgleden redovnik: poosebljenje duha uboštva…
»Bil je zgleden redovnik, posebej kar zadeva kreposti uboštva in pokorščine. Priče v postopku beatifikacije pogosto ponavljajo, da je bil p. Sullivan “ubožec med ubogimi”, “poosebljenje duha uboštva”. Čeprav je bil iz bogate družine, se od takrat, ko je postal redovnik, ni zmenil za lagodnosti in se je zadovoljil s tistim, kar je bilo nujno potrebno. Ena izmed prič je opisala frančiškansko pohištvo v njegovi sobi: opremljena je bila s trdim lesenim stolom, klečalnikom, z razbitim vrčem, nekaterimi knjigami, s kropilnikom, križem, majhno mizo in posteljo z malo odejami, tudi kadar je bilo bolj mrzlo. V tem je p. Sullivan posnemal svojega ustanovitelja. V Duhovnih vajah sv. Igncij Loyolski piše: “Da bi bolj posnemal Kristusa, našega Gospoda, in mu bil dejansko bolj podoben, želim in izbiram rajši uboštvo z ubogim Kristusom kot bogastvo; rajši sramoto s Kristusom, nasičenim z zasramovanjem, kot čast; in bolj želim, da bi me imeli za omejenega in nespametnega zaradi Kristusa, ki so ga imeli prvega za takega, kakor pa za modrega in pametnega na tem svetu.”«

… in popolna pokorščina
»Strogemu uboštvu je pridruževal popolno pokorščino. Kazal je veliko spoštovanje do predstojnikov, spontano in zvesto je izpolnjeval njihovo najmanjše naročilo. Pogosto je ponavljal: “Sprašujem se, kaj bi zdaj rekel ali naredil pater provincial.” Njegova pokorščina je bila takojšnja, absolutna in brezpogojna, tudi ko se je končna odločitev razlikovala od njegove. Bil je vzoren redovnik. Ena od prič zatrjuje: “Božji služabnik je imel zelo rad Družbo Jezusovo in njena Pravila: med duhovnimi vajami, ki jih je imel za nas, novince, je zelo poudarjal, kako pomebno se je natančno držati Pravil.”«

Ponižnost, preprostost
Zatem je kardinal Angelo Amato spregovoril še o nekaterih drugih vrlinah novega blaženega družbe Jezusove: »Menim, da je duhu uboštva in duhu pokorščine pridruževal stalno vajo v ponižnosti. Ko je p. Sullivan vstopil v noviciat, je bil že zrel človek, z bleščečo študijsko in odvetniško kariero. Njegovi sonovinci, ki so bili stari večinoma med 17 in 20 let, so bili ganjeni, saj pri njem ni bilo čutiti nikakršne vzišenosti v odnosu do njih. Prav tako jih je nagovorila preprostost, s katero je sprejemal tudi najnižja hišna opravila. Ničesar ni delal, da bi se postavil v ospredje, pogosto je celo izražal svojo neprimernost za zadolžitve, ki jih je dobival.«

Sprejemal je kritike in neobzirnost drugih
»Celo kritike in neobzirnost drugih je sprejemal s preprostostjo. Zavedal se je, da ni bil dober govornik –  njegova izgovorjava ni bila jasna, navadno je govoril hitro. Kljub temu so mu vsi priznavali iskrenost in spodbujanje h krepostim. Ko je bil nekega dne na obisku pri enem od bolnikov, je prišel župnik, ki mu je zapovedal, naj odide, saj se je bal nevarnega tekmeca v poslanstvu. Po osornem ukazu je p. Sullivan pokleknil in prosil odpuščanja. Župnik je bil seveda globoko ganjen.«

Danes Cerkev potrebuje svete duhovnike in laike
»Danes Cerkev potrebuje svete duhovnike in laike. P. Sullivan vse vabi k spreobrnjenju k dobremu. Spominja nas na Sirahovo povabilo: “Brez obotavljanja se spreobrni h Gospodu, ne zavlačuj iz dneva v dan, kajti nenadoma bo izbruhnila Gospodova jeza in v času kazni boš uničen.” (Sir 5,7) Lahkotnost dobrega bo rešila svet in osvobodila človeštvo teže egoizma in zla. Dejavna ljubezen je bistvo krščanstva. Brez nje je tako, kakor da bi se povzpeli v nebo brez lestve.«

 

5. velikonočna nedelja

Brez skrbi, imaš bivališče

Friderik je leta in leta služil in pomagal ljudem na kmetijah. Bil je hlapec, večkrat lačen, utrujen, spal je v hlevih. Nekateri kmetje so mu pokazali hvaležnost in so mu dali kaj za pod zob, obleko in ležišče v stari hiši. Mnogi so ga izkoriščali in pri tem še govorili, da je pijanec  in  nevreden spoštovanja. Friderik je kljub vsemu ostajal dober človek in pomagal bližnjim na različne načine.  Po Božji previdnosti in, smem reči, po Ljubezni je Friderik zadnja leta svojega življenja preživel v domu za starejše. Tu je doživel leta urejenega, dostojnega življenja. Veselo je pripovedoval: » Imam toplo posteljo, hrano, kozarec vina, sem najsrečnejši človek na svetu.«  Užival je v vsem, kar mu je bilo dano, in z veliko hvaležnostjo je sprejemal pozornosti bližnjih.

Kot prebiramo v današnjem evangeliju, je bilo tudi za Friderika bivališče pripravljeno. Bog ima za vsakega mesto in to naj nas tolaži. To ne doživljamo vedno, a upajmo in zaupajmo, da Bog na različne načine poskrbi. Veliko ljudi v Sloveniji in po svetu je bilo že v veliki krizi in stiski. Prihiteli so na pomoč dobri ljudje in pomagali. Kljub temu, da včasih pričakujemo, kaj bi lahko bilo in ni, se najdejo rešitve in se odpro vrata. Bog odpira in daje rešitve. Koliko ljudi sem že slišal, da so si v obupu  hoteli vzeti življenje, a je Bog našel rešitev in odprl vrata.

To je bivališče, o katerem govori Jezus. Imeti bivališče je veliko več kot streha nad glavo. To je doživetje, da smo sprejeti, spoštovani in ljubljeni. To je doživetje, da smo vsi na tem svetu v Božjih dlaneh. V Friderikovi zgodbi lahko vidimo, kako lepo Bog vodi in spremlja.

Kaj se bojimo, kaj se vznemirjamo, saj ima Bog za nas vse pripravljeno in urejeno.  Naše življenje bi bilo veliko lepše in mirjene, če bi to doživljali in imeli to vedno pred očmi. Kristus nam obljublja bivališče v tem zemeljskem bivanju in v življenju po smrti.

Kristus  je ljudem dal posebno mesto in spoštovanje. To je izrazil z besedami: »Jaz sem pot in resnica in življenje.«

Je z nami na naših poteh in  je del naše poti. Z nami išče resnico življenja in nam jo pomaga sprejemati. Kristus ni zunaj našega življenja. Je z nami in po čudovitih darovih življenja nas spremlja. Po njegovih darovih, zakramentih nam Jezus daje moč in duha za življenje in tako smo obogateni in boljši ljudje. Kristus je s tem, da je prevzel človeško naravo, nam vsem še posebej blizu. Z nami čuti, doživlja, sočustvuje in se bori.

Ko govorimo o Jezusu, ki je »Pot, Resnica in Življenje«, govorimo o vsem, kar nam je dano in darovano. Življenje vsakega človeka je Božji dar in Jezus nam ga oblikuje. Vraščeni smo v Njega, po Božji podobi, Zakramentih in po Svetem Duhu, ki nam ga daje. Če  poslušamo njegov nauk, nam oblikuje naš način življenja.

Jezus upošteva pot vsakega posameznika; sprejema resničnost in različnost vseh. Pred Kristusom  smo vsi enaki. V družbi smo večkrat obremenjeni s položaji posameznikov  in z njihovimi nazivi in poslanstvi. Pri Jezusu ima vsak človek mesto in to je zapisano v našo lastno Božjo zgodovino.  Vsem nam Bog pripravlja bivališča, ki so bivališča ljubezni. To  je največja in  velika pravica življenjskih dni. Za vsakega človeka na tem svetu je bivališče.

Ali se zavedate, da ni bivališča, če ni Božjega naročja?

Benedikt Lavrih

4. velikonočna nedelja

Vsi, dobri pastirji

Na nedeljo Dobrega pastirja vedno znova ugotavljamo, kako potrebujemo dobre pastirje v svetu: v družbi in Cerkvi. Ljudje si želimo dobrih voditeljev. V Cerkvi smo zaskrbljeni, da ni več duhovnih in redovnih  poklicev. Strahovi in skrbi nas objemajo, kaj in kako bo.  O kvalitetah dobrih pastirjev vemo veliko in so nam vedno znova predstavljene. Zakaj se danes  mladina ne odloča za  duhovniški, redovniški poklic? Premalo gorečih in ljubeznivih oznanjevalcev je v našem okolju. Goreča, navdušena ljubezniva prizadevanja za bližnje vedno privlačijo. V evangeliju je predstavljen voditelj, ki z vso pozornostjo, vnemo in srčnostjo skrbi za svoje ovce, svoje prijatelje.

Prava, nesebična ljubezen navdušuje in prebuja. To je temeljni izziv in klic za privlačnost duhovnega poklica.

Kdo naj se daruje za ljudi in bližnje? Je to res, da  manjka ljudi, ki bi se bili pripravljeni nesebično darovati za bližnje in se odločiti za to pot? Začetno navdušenje je nekaj časa močno, potem sledi naveličanost. Ali je preveč strahov, da ne zmorejo? Prepričan sem, da Bog kliče in da imamo veliko dobrih plemenitih kristjanov, ki bi lahko delili svoje darove in pomagali kot voditelji v skupnosti in ljudi vodili h Kristusu. Morda ne slišijo ali nočejo slišati Jezusovega vabila. Nekateri mislijo, da nimajo dovolj darov; strahovi so tudi prisotni.  Ne čutijo odgovornosti za skrb v skupnosti. Eni nimajo možnosti, da bi oznanjali.

Okolje je drugačno in direktno ne spodbuja duhovnih poklicev.  Študent, ki razmišlja  o duhovnem poklicu, je bil deležen norčevanja in zbadljivk.

Dobri katoliški zakonci, ob misli, da bi njihov sin vstopil v bogoslovje, z veliko žalostjo izjavijo: »Vse naredimo za Cerkev; to pa ne, da bi sin odšel v lemenat ali redovniško skupnost.« Katoličani v Sloveniji si marsikaj želimo. Pritožujemo se, če ni mlajših duhovnikov, prizadevanja, da bi bilo drugače, pa ni.

Manjka nam ljubezni do Kristusa in Cerkve. To je gotovo eden od vzrokov, ki je v ospredju. Za dobro delo v Gospodovem vinogradu potrebujemo ljubezen do Jezusa in Cerkve. Tudi to je res, da pri vstopu v bogoslovje Cerkev ne ponudi  duhovnikom  materialne gotovosti v obliki redne plače.

Duhovniški in redovniški način življenja je povezan  s preprostostjo in skromnostjo. Kdo si danes še želi tak način življenja? Tudi celibat je eden od vzrokov, ki vznemirja in zasenči navdušenje mladih fantov in deklet k odločitvi za redovniški, duhovniški poklic. Ni pa to edini vzrok, da nimamo več duhovnih in redovnih poklicev.

V mnogih kristjanih današnjega časa je veliko talentov in darov, ki bi lahko na mnogotere načine služili na poti oblikovanja in rasti duhovnih poklicev. Manjka močnejši Jezusov klic in več korajže. O duhovnih in redovnih poklicih se ne govori. Duhovniški in redovniški poklic ni predstavljen med množico vseh ostalih poklicev.

Kdaj človek darove  in talente in življenje usmeri in podari za bližnje in  za Cerkev? V življenju slišimo ali smo bili že deležni te izkušnje: »Vse bom naredil zate, ker te imam rad.« Premalo imamo radi sebe in bližnje. Ljubezen  naj nas priganja in prevzame. Kristusovo osebno povabilo in Njegova ljubezen, le-to premaga vse strahove in ovire.

Na nedeljo Dobrega pastirja poglejmo vase, koliko darov in talentov imamo, ki bi jih lahko delili in s tem postali še boljši oznanjevalci.  Pozabimo na čase, ko je bilo dovolj duhovnikov, ki so služili in delali po župnijah. Današnji časi kličejo vse kristjani, da vsak po svojih močeh in s svojimi darovi in talenti pomaga skupnosti. Vsak kristjan je povabljen in poklican, da na svoj način pomaga deliti ljubezen v skupnosti.

Naredimo iz tega, kar imamo, več. Jezus predstavlja, kakšen je dober pastir. Skrben je in čuteč za potrebe bližnjih, tudi tistih, ki jih ne pozna. Tu se začne pot za duhovne  poklice. To naj nam pomaga, da vemo, kaj Jezus želi in pričakuje od nas. Začnimo danes, odprimo svoja srca z vsemi darovi, ki jih imamo. Čuteče skrbimo drug za drugega v skupnosti in imejmo odprte oči še posebej za tiste, ki potrebujejo pomoč in ljubezen. Pojdimo na ceste, delavna mesta in ulice. Delimo ljubezen z bližnjimi. Vsi bomo imeli življenja v obilju. Po naših delih naj mladi spoznajo, da je lepo biti poklican in skrbeti za bližnje.

Benedikt Lavrih

Pater France Zupančič ima danes 86 rojstni dan

Mnogi pravijo, da je pater France mladenič. Res je, danes je upihnil svečki, kjer piše , da je dopolnil 86 let. Njegova gorečnost, vedrina, svežina govori o tem, da mu  Bog daje zdravje. France je božji mož, veliki prijatelj Jezusa in še vedno iskalec in odprtih oči za vse, kar daje  Bog. Veselimo se njegovih darov in se Bogu zahvaljujemo za vse, kar nam po njem  daje in nas bogati.

France, Bog naj bo s teboj, saj dobro veš, da je vse Njegovo.  Bodi zdrav in tako goreč še naprej.